Jožef: Res je. Svojo podjetniško pot sva začela zelo mlada, takoj po šoli, oziroma že med študijem. Začela sva s prepričanjem, da je lahko najino podjetje na področju proizvodnje rastlinjakov, boljše od konkurence. Cilj pa je bil zelo enostaven - sebi in družini zagotoviti finančno neodvisnost.
Od kokod ideja – izdelovanje rastlinjakov? Oče je takrat za vrtnarja iz Ljubljane izdeloval manjše rastlinjake. Se vama zdi, da so danes razmere na trgu zahtevnejše od tistih pred dvajsetimi leti?
Tomaž: Leta 1993 razmere za podjetništvo niso bile idealne. Vsekakor mnogo slabše kot danes.
Kaj bi svetovali mladim, ki se na samostojno podjetniško pot podajajo danes?
Jožef: Pravi trenutek za začetek je zdaj. Ne čakajte na boljše čase, ker jih ne bo.
Kaj je po vašem igralo ključno vlogo pri tem, da sta praktično iz nič naredili takšno zgodbo o uspehu?
Jožef: Mladost, neznanje in neizkušenost so bili odlični pogoji za suveren začetek. Konkurenca v tistih časih je bila vajena ležernega poslovanja v državi in sistemu. Tega mi nismo poznali. Ključna pa je bila razdelitev dela že na samem začetku. Jaz sem prevzel prodajo, ker sem tudi po izobrazbi ekonomist, in takoj sem se podal tudi v tujino, Tomaž pa je prevzel vodenje dela in zaposlenih, ker mu je to kot strojniku bolj ležalo. Tako nas je bilo konec prvega leta že 6 redno zaposlenih. Povprečna starost zaposlenih pa je bila 22 let - sami smrkavci. Nihče nas ni jemal resno. Si predstavljate starše, kako jih je bilo strah.
Kako je podjetje z leti rastlo in katere odločitve so bile ključnega pomena za uspeh?
Tomaž: Začela sva doma v Stranski vasi. Znanec nama je posodil 75.000 takratnih nemških mark. S tem denarjem sva zgradila delavnico in nabavila material za prve rastlinjake. Že po enem letu je bila delavnica premajhna. Zato smo se preselili v Litostroj, kjer smo nato 5 let najemali različne proizvodne hale. Po naključju smo leta 1998 prišli do informacije, da Hoja v Polhovem Gradcu prodaja zemljišče. Odločitev je bila prava. Tukaj smo že 17 let.
Dejali ste, da ste kaj kmalu s svojo zmanko in izdelkom odšli na tuj trg. Je bil ta korak spontan ali strateška odločitev?
Jožef: Tujina nama je bila enostavno blizu. Samo ime Schwarzmann je iz Avstrije prinesel praded. Kot otroka sva eno leto osnovne šole obiskovala v ZDA. Za to izkušnjo sva staršem hvaležna še danes. Jezik ni bil problem. Že kot najstnika sva vsak po svoje prečesala Evropo. Nato vsak po eno leto vojske na Kosovem. Takoj po ustanovitvi podjetja, pa zopet pot pod noge.
Tomaž: V tujini smo nabavljali tudi vse potrebne materiale. Strahu ni bilo, saj smo bili premladi, da bi se zavedali, kaj vse gre lahko narobe. 100.000 km letno se je zdelo samoumevno. Pa družine, majhni otroci. Bila je akcij, da se reče.
Pa danes – kaj je pomembno za poslovanje na tujih tleh?
Boštjan: Danes smo na tujino vsekakor dobro pripravljeni. Za zaposlene smo že pred 15 leti uvedli obvezno učenje tujih jezikov. Vsak je imel možnost izbire med angleščino in nemščino, nekateri so se učili obeh, imamo pa tudi francosko in italijansko govoreče zaposlene. Obstaja velika razlika, če delaš le v Sloveniji ali na drugi strani po celem svetu. Vse nove stvari so izziv. Strah je pri delu in iskanju novih poti slab sopotnik. Najprej se je potrebno postaviti na trg, nato potencialne kupce prepričati, da si zaupanja vreden partner in projekte prodati in organizirati tako, da dajo želen rezultat.
Kakšna so vaša opažanja, kaj cenijo tujci in Slovenci ne?
Boštjan: Največja razlika je v odnosu do vrednosti in denarja. Severno od nas se spoštovanje povečuje, južneje pa zmanjšuje. V Sloveniji je popust v višini 2% zanemarljiv, v tujini pa resen začetek pogajanj. Seveda, ob upoštevanju, da sta kvaliteta in točnost oziroma rok samoumevna. Popravnega izpita, posebej ko gre za tuj trg, ni.
Imate tudi več zastopništev po Evropi – Zakaj takšna odločitev, gre zgolj za logistično poenostavitev ali tudi stalno prisotnost na tujem trgu?
Boštjan: Gre za oboje. Res pa je, da smo se v začetku novih trgov lotevali z ustanavljanjem svojih podjetij, in to na Hrvaškem in v Srbiji, in se ni obneslo, zato smo to opustili. Če imamo na določenem trgu predstavnika, pomeni, da tam redno delamo. Zastopnikova naloga je pridobivanje kontaktov, predstavljanje izdelkov in izdelovalca. S prodajo pa se njegova vloga konča. Ostalo izpeljemo sami.
Kaj pa dalje od Evrope – kje bo vaše naslednje predstavništvo in zakaj še ni?
Boštjan: Dejavnost je specifična in transportni stroški relativno visoki, zato je za oddaljene destinacije oziroma trge potrebna bolj poglobljena analiza. Za primer naj navedem postavitev objekta v Senegalu, ki je zapolnil kar osemnajst 12-metrskih kontejnerjev. Če ne obstaja lokalni proizvajalec, pomeni, da je vsak od ponudnikov moral računati s transportom in tu obstaja priložnost. Lokalni proizvajalec pa ima v vsakem primeru prednost, ki jo je težko preseči. Naš pristop je tak, da na novem trgu najprej izpeljemo nekaj projektov, nato razmišljamo o zastopniku. Odpreti novo predstavništvo je relativno enostavno, od tu naprej pa se pojavijo stalni stroški, ki jih morajo pokriti projekti izpeljani na tem trgu.
Kje vse na tujih tleh vas najdemo danes?
Boštjan: Danes so naši izdelki prisotni na trgih, kjer redno delamo: Slovenija, Avstrija, Švica, Francija, Velika Britanija, Nemčija in iz preteklih let še Hrvaška in Srbija. Posamične objekte pa najdemo tudi na bližnjih in tudi na zelo eksotičnih trgih: Belgija, Madžarska, Poljska, Danska, Makedonija, Avstralija, Brazilija, Indonezija, Čečenija, Senegal.
Kje ste postavili največji šotor, v kolikih dneh?
Boštjan: Šotor z največjim razponom stoji v Sloveniji in meri 53 metrov v širino in 90 metrov v dolžino, brez vmesnih podpornih stebrov, torej 4500 m². Največjo površino pokriva objekt v Senegalu, ki meri 45x100m, enako površino pa ima objekt, ki je trenutno v proizvodnji, pokrival pa bo atletski stadion v Avstriji. Ponosni smo, da so nas izbrali med ostalimi ponudniki, ki so prihajali iz Avstrije in Skandinavije.
Kaj so potemtakem vaše prednosti in kvalitete?
Boštjan: Potencialnemu kupcu nudimo rešitev, ki je na začetku ideja za rešitev prostorskega problema, nato se razvije v 3D vizualizacijo, tehnične detajle, projektno dokumentacijo, sodelovanje pri pridobivanju dovoljenj, izdelavo in dostavo objekta, ter na koncu postavitev in predajo investitorju. Naš pristop je res individualen in celovit. Potencialnega kupca spremljamo na njegovi poti od zamisli preko gore papirjev do izvedbe. In kar sem že rekel - to, da izdelki ustrezajo kvalitetnim in tehničnim standardom je samoumevno. Največ lahko naredimo za tiste kupce, ki v nas prepoznajo partnerja, ki nudi celovit support.
Kakšna pravzaprav je izkaznica podjetja Konstrukcije Schwarzmann d.o.o. danes?
Boštjan: Smo eno večjih podjetij za načrtovanje, proizvodnjo in montažo jeklenih konstrukcij v Sloveniji. Take ekipe inženirjev, statikov in ostalih strokovnjakov za načrtovanje industrijskih hal ni daleč naokoli. Skupaj z zunanjimi sodelavci, ki delajo samo za nas, nas je 110. Redno zaposlenih je 65, večina domačinov. Lasten marketing, prodaja, projektiranje, razvoj, priprava dela in tehnologije, proizvodnja in montaža omogočajo kontrolo celotnega procesa in usmerjanje do načrtovanih ciljev. Hale schwarzmann stojijo na več kot 25 trgih po svetu. Proizvodna paleta je izredno široka in se začne z najmanjšimi objekti, to so hobi rastlinjaki, nato profesionalnimi vrtnarskimi objekti, manjše in večje skladiščne in proizvodne hale, športne dvorane in najzahtevnejše izolirane hale, ki so zaprte s paneli in vključujejo pisarniške in prodajne prostore.
Kako ste se soočili z gospodarsko krizo, mnoge je namreč pogoltnila?
Boštjan: Krizo smo močno občutili, tako na domačem trgu, kot v tujini. Prenehali smo s prodajnimi aktivnostmi v državah bivše Jugoslavije, kjer smo imeli celo dve svoji podjetji. Vso energijo smo usmerili na sever. Odlična poteza! Dol hodimo le še na morje in čevapčiče.
Število zaposlenih v vašem podjetju strmo narašča. Zaposlujete kar velik delež lokalnega okolja.
Boštjan: Res je. Okrog 70 odstotkov zaposlenih prihaja iz občine Dobrova – Polhov Gradec in če jim zraven dodamo še tiste iz Horjula, se bližamo številki 80 odstotkov. Povprečna starost zaposlenih je 37 let. Petina je žensk, ki tudi pokrivajo nekaj ključnih delovnih mest. Vodenje financ, računovodstva in kontrolinga, med njimi je tudi inženirka statik, za vodenje projektive skrbi domačinka Mojca Bogataj.
Na vaših zaposlitvenih panojih je zelo markanten in izstopajoč napis: "Delo ni za mamine sinčke!" Kaj želite s tem povedati?
Boštjan: Iščemo ljudi, ki se ne ustrašijo odgovornih nalog, so vztrajni, zanesljivi, samostojni in dovolj samozavestni, da delajo z veseljem. Mamini sinčki so danes velik problem naše družbe. Mi smo želeli povedati le to, da ni naše poslanstvo, da jih prevzgajamo, ali učimo osnov. Predstavljajte si, ko priletiš na drug konec sveta in te tam čaka 10 kontejnerjev materiala, iz katerega moraš v pogosto zelo zahtevnih okoliščinah sestaviti ogromno halo. Tam ni mame.
V zaposlene nenehno vlagate, to dokazuje tudi sodelovanje oz partnerstvo v Kompetenčnem centru, ki je namenjeno prav razvoju kompetenc pri zaposlenih. Letos ste bili znotraj tega, skupaj s še osemnajstimi slovenskimi podjetji, nagrajeni s strani ameriškega inštituta, prekosili ste mednarodno konkureco in konec septembra prejeli nagrado Design Management Institute.
Boštjan: Trudimo se, da pri zaposlenih vlagamo v njihovo rast in sposobnosti. Kar ste omenila, tu pa gre za izredno pozitivno izkušnjo. Med projektom smo namreč izvedli preko 20 notranjih usposabljanj za zaposlene, in sicer z različnih področjih, od proizvodnje, montaže, varnosti pri delu, tujih jezikov. S tem smo pridobili usposobljene in dobre kadre, zaposleni pa pridobili predvsem na zavedanju in znanju ter seveda pripadnosti podjetju. Gre za obojestransko korist.
Mnoga velika podjetja v zadnjih letih sprejemajo odločitve po selitvah v tujino, predvsem zaradi visokih davščin, birokratskih ovir in pridobivanju dovoljenj za širitve. Ste vi že imeli podoben pomislek?
Boštjan: Veliko delamo v tujini, zato jo dobro poznamo. Take delovne sile kot je v Sloveniji, ni nikjer na svetu. To odtehta celo birokracijo in ostale neumnosti, s katerimi se podjetja pri nas vsakodnevno srečujejo.
Domačini vemo, da podjetje živi s krajem, saj vselej radi priskočite na pomoč vsem družbenim skupinam pri organizaciji raznih dogodkov. V čem vidite smisel takšnega početja?
Boštjan: Od prvega dne se nam zdi logično, da mora podjetje živeti s krajem. Ne moreš dati domačinom le ropot in nešteto kamionov, ki k nam pripeljejo 2000 ton jekla na leto. Tudi nabavljamo tukaj, kar se le da, od avtomobilskih pnevmatik do malice. Je pa res, da je prošenj ogromno in vsem seveda ni možno ustreči.
Kakšna je vizija in prihodnost podjetja? Verjetno znana, saj sem nekje zasledila izjavo lastnikov, da se bosta pri 40. upokojila. Povsem nenavadno za sedanji čas.
Boštjan: Lastnika tudi to idejo, (z nekaj letnim zaostankom) postopoma uresničujeta. Že nekaj časa nista polno vključena v dnevno dogajanje. Oba sta navdušena uporabnika avtodoma. Kot direktor sem na sredini svojega drugega štiriletnega mandata. Skupaj z odličnimi vodji oddelkov in ostalimi zaposlenimi gremo odločno naprej. Naša vizija je utrditi blagovno znamko, povečati tržni delež in pri kupcih oziroma strankah puščati dober vtis.
Nadja Prosen Verbič