1. Kako bi predstavili/opisali svojo službo v nekaj besedah?

Meta Trček: Vsekakor odgovorno, bistveno je, da iščemo rešitve za dobro otrok.

Igor Selan: Dinamična, obširna, mešanica zadovoljstva in nemoči.

2. Kako ste začeli svojo poklicno pot?

Meta Trček: V časih, ko je kadra z mojo izobrazbo , sem profesorica fizike in tehnike, primanjkovalo, so me, ko sem bila še četrti letnik na fakulteti, poklicali za poučevanje na osnovni šoli na Vrhniki. Ko se je zadeva prerazporedila, sem kar hitro postala redna profesorica fizike, potem pa kmalu razmišljala o vodstvenih funkcijah. Tri leta sem bila pomočnica ravnatelja, nato pa ravnateljica.

Igor Selan: Kot učitelj športa v primestni osnovni šoli. Delo mi je ponudilo veliko zadovoljstva, a je po skoraj dveh desetletjih prišel čas za nove preizkušnje. Postal sem ravnatelj na osnovni šoli Preserje, za potrebe tega dela sem zaključil tudi študij pedagogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Glede pričetka novega delovnega mesta lahko povem, da sem se kar odločil, kot se človek mora nekajkrat v življenju. Seveda se študij z nastopom ravnateljevanja šele prične.

3. Kako dolgo ste že ravnatelj/ica?

Meta Trček: Od leta 2013, torej sedem let.

Igor Selan: Ravnatelj Osnovne šole Preserje sem od avgusta leta 1998. Na morebitno vprašanje, kako lahko tako dolgo vztrajam, sem tudi sam sebi odgovoril z ugotovitvijo, da je to izredno dinamično delo. Če je poleg še odličen kolektiv, ni lahko oditi. Sicer pa je v tem poklicu tako, da si vsako leto začetnik, ker je toliko novega na državni ravni, v predpisih . Žal to novo ni vedno izboljšava, temveč prej ovira. Sicer pa mi je to delo dalo ogromno novih pogledov, stikov in življenjskih dogodkov.

4. Se spomnite kakšne dogodivščine/anekdote še iz vaših šolskih let?

Meta Trček: Kot učenka sem bila kar “preveč pridna”, če lahko tako rečem. Imeli smo pouk na izmene, vsak drugi teden smo začeli popoldne ob enih. Bila sem zaspanka, zjutraj sem pogosto dolgo spala, sobo pa sem imela na podstrešju. S sošolko sva hodili skupaj v šolo, a ko je prišla pome se zvonec ni slišal na podstrešje. Imela je velike težave, da me je zbudila, nato pa sva v dežju peljali s kolesom v šolo, sicer to ni bil moj namen. Razumem tudi sedaj, ko so imeli učenci šolo na daljavo, da je kakšen kdaj zaspal (smeh).

Igor Selan: Imam lepe spomine na nekatere učiteljice in učitelje, tudi iz časov gimnazije in fakultet. Živ pa je tudi spomin na nekaj grenkih izkušenj, zaradi katerih sem morda nezavedno pristal med šolniki, ker sem skušal kaj v šolskem sistemu spremeniti na bolje. Spomnim se na primer dogodka v petem razredu, ko nisem imel domače naloge in sem se zlagal, da sem zvezek pozabil doma. Učiteljica mi je prisolila tako močno klofuto, da me je lice peklo še zvečer. Dogodkov je v mojem spominu seveda še precej, tudi lepih.

5. Kaj načrtujete v prihodnosti, bo prišlo do kakšnih sprememb v šoli?

Meta Trček: Upam, da smo do nadaljnjega rešili prostorsko stisko. Na matični šoli nas je sedaj že nekaj čez 800. Zaradi velikega števila se učenci med seboj že ne poznajo, organiziramo mnoge aktivnosti, kjer se učenci različnih starosti skupaj igrajo, družijo in tega bi morali imeti še več. Izziv za velike šole je zagotovo to, na kakšen način bi otroke združili, povezali. Dejstvo pa je, da število otrok hitro narašča. Glede opremljenosti šole pa bomo stopili stopničko višje in zagotovili WiFi. Z občino pa odlično sodelujemo, kar je izrednega pomena.

Igor Selan: V našem šolstvu je problem, da problemov ali kritičnih točk ne zaznavamo in se sistem ne spreminja sproti in ne prilagaja času. Zato dobimo občutek, da je velik razkorak med šolo danes in šolo za prihodnost. Toda šola nikoli ni učila za prihodnost več kot zdaj. Stare in nove ugotovitve znanosti prenašamo učencem, ki jim ti podatki služijo za »razgibavanje« in s tem razvoj možganov.

6. Šolanje se je v času »korona krize« prestavilo na digitalno platformo – kako ocenjujete uspešnost »šole na daljavo«?

Meta Trček: Vsa pohvala vsem učiteljem. Nihče se ni pripravljal na šolanje na daljavo, vendar se je v enem tednu vzpostavil sistem. Učitelji so imeli izziv na kakšen način podajati snov, koliko je podati, kako pridobivati povratne informacije, komunicirati z učenci, ... Predvsem pri mlajših je bilo veliko izzivov tudi za starše, pri večjih pa odvisno, kako so tudi računalniško opremljeni. Kar nekaj računalnikov je šola posodila družinam, ki so jih potrebovali, tukaj so se izkazali tudi starši. Izziv je pridobiti učence, šolanje na daljavo niti približno ni enakovredno pouku v razredu. Da so se otroci ob zaključku leta vrnili v šolo, se je izkazalo za zelo dober korak. Hvala staršem, da so tole zmogli. Znalo je biti zelo naporno.

Igor Selan: Najprej moram povedati, da smo se šole in posamezniki morali znajti sami. Najprej smo se dogovorili za način posredovanja gradiv, nato za kontakte. Bilo je kar nekaj usklajevanja, vsak učitelj je namreč v začetku uporabljal zasebno platformo, ki jo je tudi poznal. Potem smo zadevo poenotili, vendar ne popolnoma, ker smo se v komunikaciji prilagajali tudi različnim možnostim učencem oz. družin. O sami uspešnosti - učinkovitosti pouka na daljavo bodo še potekale silne analize, sam pa vidim, da je kljub trudu prišlo do precejšnjih razlik v znanju in skoraj gotovo tudi v socialnih veščinah.

7. Veliko šol je odpovedalo valeto. Kaj pa pri Vas? Kako je potekala in kakšni varnostni ukrepi so bili potrebni?

Meta Trček: Odločili smo se, da jo bomo imeli. Poskrbeli smo za razdaljo, zračenje, starši niso bili prisotni, učenci so bili razdeljeni po razredih in sama valeta je potekala v Brezovi dvorani. Ustvarili so zelo dober program, občutek je bil drugačen. Učenci so bili zadovoljni, imeli so tudi plesne vaje, ki so jih organizirali tako, da so plesali posamično.

Igor Selan: Nismo se odpovedali slovesu, učenci so se potrudili, podeljevanje izkazov in slovo od učiteljskega zbora oziroma zaposlenih je bilo lepo in čustveno, učenci so bili sproščeni kot že dolgo ne. Varnostni ukrep je bila predvsem razdalja med udeleženci, pa tudi starši žal niso bili udeleženi.

8. Ob koncu šolskega leta vstopate v čas, ko na šoli ni učencev. Kaj se takrat v šoli pravzaprav dogaja?

Meta Trček: Uradno je konec šolskega leta 31. avgusta, vendar, ja, otroci šolo zapustijo konec junija. Nato potekajo popravni izpiti. V času poletnih počitnic je potrebno napisati poročila za nazaj, načrt za naprej, počistiti učilnice in šolo. Potekajo tudi razna izobraževanja za učitelje. Ves čas pa mora biti nekdo tukaj, v tajništvu šole. Veliko stvari je, ki morajo biti pripravljene, urejene in dokumentirane.

Igor Selan: Že v maju in juniju naredimo načrt organizacije dela. Do konca meseca je obdobje popravnih izpitov. Ko učenci pričnejo počitnice, učitelji izpolnjujejo dokumente in statistike, učiteljski zbor dela analize in evalvacijo dela, strokovni aktivi pripravijo ogrodje dejavnosti v naslednjem šolskem letu. To je tudi čas novih razpisov za delovna mesta, razgovorov in zaposlitev. Tehnično osebje začne s potrebnimi popravili in generalnim čiščenjem prostorov. V tem času je potrebno narediti še polletni finančni načrt. Letos bo dodatno še izvajanje gradbenih del za nov prizidek.

Eva Povirk