In tako se začenja njena zanimiva zgodba- zgodba o pogumu. Jakobova pot ali El Camino de Santiago je poleg Jeruzalema in Rima tretja največja krščanska  romarska pot. Že dolgo pa ni več samo romarska, pač pa je vedno bolj pot za vse, ki iščejo odgovore na mnoga življenjska vprašanja kot tudi Helena sama. Do svetišča svetega Jakoba v Santiagu de Composteli (Santiago pomeni sveti Jakob) vodi veliko poti iz cele Evrope in seveda iz svetih dežel tudi. Del jakobove poti poteka tudi prek Slovenije, vendar so najbolj obiskane prav tiste, ki potekajo po Španiji, Franciji in Portugalski. Mesto Santiago de Compostella je nastalo po legendi o pastirju, ki je nad poljem videval veliko zvezdo. Misleč, da je tam zaklad, so na tem mestu našli posmrtne ostanke apostola Jakoba, ki so še  danes shranjeni v veličastni katedrali z njegovim imenom na Plaza del Obradorio (Blažena ploščad). Romarska pot je nastala na pobudo kralja Alfonza II. v 9. stoletju za krepitev vere in boja proti islamu in brezbožnosti. Kralj pa je pot prehodil  tudi osebno. Njegovemu zgledu so sledili tudi drugi eminentni ljudje, med njimi Karel Veliki, Napoleon, Frančišek Asiški, papež Janez 23, papež Janez Pavel II, med znanimi slovenci  pa grof Ulrich s spremstvom. To svetišče v Galiciji, na severu Španije obišče peš, s kolesi ali konji milijoni romarjev ali zgolj pohodnikov iz vseh koncev sveta (približno 240 000 tisoč ljudi na letnem nivoju).

Leta 1985 je tudi  UNESCO vključil Jakobovo pot med svetovno dediščino in leta 1987 je Svet Evrope priznal kulturno pomembnost poti, ki prečka vso Evropo s ciljem v Santiagu in jo po imenoval "Evropska pot pobožnosti".  

Na simbolni ravni uspešno prehojeno pot označuje Jakobova školjka.  Školjka je v srednjem veku predstavljala opravljeno romanje v Compostelo in so si ga romarji s ponosom pripenjali na oblačila ali vgrajevali v hišne zidove. Ohranila se je vse do današnjih dni kot simbol Jakobove poti. Tudi Helena jih je prinesla s seboj.

Poleg školjke, smo si obiskovalci predavanja lahko ogledali tudi Credencial ali romarski potni list. V potni list romar vnese uradne žige prenočišč (Refugio) in večjih mest. Le-ta romarju zagotavlja evidenco, kje je spal, saj praviloma lahko popotnik spi samo eno noč v istem kraju. Izpolnjeni žigi v romarskem potnem listu so dokaz o prehojeni poti in podlaga za izdajo posebnega potrdila oziroma diplome.  Za to je potrebno prehoditi najmanj 100km ali prekolesariti najmanj 200 km.

Poleg  materialnih spominkov, pa je Helena v besedi in sliki predstavila predvsem svoje spomine s poti preživete v več kot mesecu dni.  Občudovali  smo  lahko raznoliko špansko pokrajino, spoznali  nekaj zgodovine, videli številne stare mostove, bogate in skromne cerkve, poslušali zanimive življenjske prigode romarjev, spoznali pravila prenočevanj in še mnogo drugih detajlov te zanimive poti. Njena zgodba je bila ganljiva, je navdihujoča, zanimiva in človeka nikakor ne pusti ravnodušnega.

Ravno nasprotno, navduši ga, da bi sam poskusil svojo moč poguma.