Ko smo se na cvetno nedeljo zjutraj odpeljali iz Borovnice, je že sijalo sonce. Peljali smo se proti Planinskemu polju, ki je bilo poplavljeno. Preden se nas je skoraj petdeset udeležencev odpravilo v jamo, nam je njen skrbnik Janez Kanoni povedal nekaj o njej, preteklosti Planine in Ravbarjevega stolpa ter nam zaupal ključ. Vhod v jamo je zelo velik in iz njega se je tistega dne valila narasla reka. Odklenili smo železna vrata in pot preko mostu nadaljevali čez reko. Sama jama je precej dolga, saj vsi rovi merijo več kot šest kilometrov in pol. Glavni rov, ki ga je izdolbel tok reke, je zelo velik, stranski rovi pa so manjši in ozki. Osrednji del jame je lepo zasigan. V Planinski jami smo si ogledali sotočje dveh rek: reke Rak, ki priteče iz Rakovega Škocjana, in reke Pivke, ki priteče iz Postojnske jame. Na površje pritečeta skupaj kot reka Unica. V jami zaradi rečnih brzic zelo šumi. Edini tihi prostor je Tiha dvorana, v kateri smo si spočili ušesa. Tam bi se skoraj zgodila nesreča, saj je naši vodnici Kristini spodrsnilo pri spustu iz čudovite dvorane z jezerom. K sreči ji ni bilo hudega. V Planinski jami živi okoli 100 različnih vrst jamskih živali. Med njimi je tudi človeška ribica, žal pa je nismo videli zaradi previsoke in deroče reke. Med vračanjem smo se povzpeli še na Kalvarijo in se ustavili ob sotočju rek. Srečali smo še eno skupino obiskovalcev. Zunaj smo bili veseli toplega sonca, ki nas je grelo med počitkom na travniku pred jamo. Pojedli smo zasluženo malico in se odpeljali domov.

Erazem Svete, 5. razred

Hvala borovniškim jamarjem Petru, Tonetu in Erazmu za vodenje v jami in odkrivanje skritih lepot podzemnega sveta.

Mladinski odsek PD Borovnica