Poznega marčevskega popoldneva se je pred vrati naše hiše pojavil prav poseben gost, oziroma natančneje, gostja. Stala je negibno, mirno, češ, kaj pa je to takega, če srna potrka na človeške duri. Po slabi uri medsebojnega tihega občudovanja in opazovanja je odšla, tako tiho, kot je prišla. Ko smo ji nekaj dni pozneje želeli vrniti obisk, ko smo sledili njenim stopinjam v snegu, smo nenadoma naleteli na sveže, veliko večje – medvedove. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da nas je kar odneslo nazaj domov. Zdaj čakamo, da na naša vrata potrka gozdni kosmatinec ...