Vse znano a vendarle vse novo, tako bi v eni potezi opisala naše letošnje novoletno srečanje. Zbrali smo se 16. decembra v nam že znani kraški oštariji v vasici Dane pri Divači, okrašeni s pisanimi prazničnimi lučkami, ki decembru dodajo poseben čar. Bilo nas je nekaj manj kot lani, kar v prvem hipu sproži nek občutek otožnosti, podobno kot takrat, ko se kopica otrok skupaj veselo igra, potem pa morajo nekateri domov, ker je že pozno, in tisti, ki ostanejo, začutijo, da to ni več to, da se z odhodom nekaterih spremeni celotna dinamika igre in s tem naboj in atmosfera igrivega dogajanja. Potem pa se po navadi zgodi, da se ta manjša skupinica otrok med sabo še bolj poveže in da na dan prikukajo kake izvirne zamisli in ideje, za katere v večji družbi nekako ni prostora, poguma ali časa, tako kot so na primer na našo glasbeno listo letos prišle nekatere pesmi, ki smo jih kot otroci vsi prepevali, danes pa že skoraj pozabili.
Srečanje je, kot se za take priložnosti spodobi, s krajšim nagovorom otvoril naš predsednik Đono, sledilo pa je podeljevanje priznanj za enoletno ter petletno abstinenco. Meni osebno je bilo kar malce žal za tiste, ki bi to priznanje dobili, a se nam iz različnih razlogov niso uspeli pridružiti. Ker je mene lani doletela ta sreča prejetja priznanja ob deseti obletnici abstiniranja in vem, še danes točno vem, kako zelo ponosna in hvaležna sem bila za ta trenutek slave - resnično imaš občutek, kot da ti je uspel veliki met.
Za prvo obletnico abstinence si je prislužilo priznanje večje število članov, prisoten je bil le Dušan. Je pa bilo zelo simpatično in prisrčno videti našega predsednika, ki velja za kar možatega možakarja, kako se je razneženo namuznil s priznanjem v roki, prav kakor mala muca, ko ulovi miško in jo potem prinese v hišo pokazat, češ, poglejte me, morda ste pomislili, da jaz tega ne zmorem, saj mi v resnici tudi ni bilo lahko, ampak sedaj jo pa le imam – mojo petletno abstinenco. Prisotni smo vse nagradili z aplavzom in željo, da bi nam uspevalo še vnaprej, ker nam je lepo, ker se splača.
Sledila je okusna večerja, za glasbo, ob kateri smo tudi zaplesali in zapeli, pa je poskrbel naš didžej Dragan, ki je vrtel glasbene želje, od domačih, dalmatinskih do rokenrola, saj smo člani društva vseh generacij, kot en lep pisan šopek.
Poslovili smo se v poznih večernih urah s tisto večno, zimzeleno … ko pride polnoč, ko gorijo le še sveče …
Anita Š.