Miha Mihelič: Trije tedni med Indijanci Lakota

Januarja nas je v okviru Naših večerov obiskal naš nekdanji dijak Miha Mihelič in nam v dvournem predavanju razgrnil spoznanja, opažanja in izkušnje s svojega dvakratnega bivanja v ZDA, predvsem z zadnjega, ko je tri tedne kot prostovoljec preživel na ranču v južni Dakoti, v rezervatu Indijancev plemena Lakota (Sioux). Medtem ko je kot prostovoljec pomagal na poljih svojega gostitelja, igralca Russela Meansa, ki je v filmu Poslednji Mohikanec igral eno izmed glavnih vlog (umrl oktobra 2012), je spoznaval kruto zgodovino in sedanjost življenja v rezervatih. Predvsem se je dotaknil množice krivic, pravega holokavsta, ki je bil od kolonizacije belcev dalje izvajan nad prvotnimi prebivalci severne Amerike. (Ravnanje ameriške vlade z Indijanci je bilo zelo všečno samemu Hitlerju, kar v okviru priprav na iztrebljanje Judov omenja v svoji drugi knjigi!) Če izvzamemo vse posledice, ki se v življenju Indijancev kažejo danes (revščina, alkoholizem, brezposelnost, prekomerna telesna teža), zgodovina ne more molčati predvsem o pokolu pri Ranjenem kolenu in prisilnem odvzemu indijanskih otrok, ki so v zelo oddaljenih internatih, tudi krščanskih, vzgajali po sistemu 'Ubij indijanskost, reši človeka!'. V teh šolah je bila kar 70 % smrtnost; povedano drugače – če so družini odvzeli tri otroke, se dva nikoli več nista vrnila domov. Oton Župančič je v svoji Dumi zapisal: »Videl sem matere – kakor pri nas so bedele nad zibelko …« Kdo ima torej pravico v imenu pritlehnih interesov seči v zibelko katerekoli matere?

Mihovo predavanje se je vseh zelo dotaknilo in prepričani smo, da na to temo še ni rekel zadnje besede. O tem priča tudi dokumentarni film, v katerem je strnil bogato slikovno in filmsko gradivo te prostovoljske izkušnje.

Dr. Jože Bajzek: Ljubiti pomeni hraniti in negovati!

V začetku februarja je profesorski zbor ŠGV nagovoril dr. Jože Bajzek, duhovnik, salezijanec, ki je po opravljenem doktoratu iz sociologije na jezuitski univerzi Gregoriana v Rimu kot profesor predaval na Salezijanski univerzi v Rimu, pozneje pa v 'večnem mestu' deloval tudi na Inštitutu za sociologijo. Danes je upokojen in živi na Opčinah, kjer pomaga tamkajšnjemu župniku. Prosvetni delavci ajdovske in vipavske občine dr. Bajzka dobro poznamo, saj nam je že dvakrat odmevno predaval pred začetkom šolskega leta na temo Sedem korakov za boljšo šolo.

V tokratnem nagovoru je nadaljeval svoje razmišljanje, da je pri vsakem delu, še posebej vzgojnem, potrebna izjemna senzibilnost. Odnos do otrok v šoli lahko namreč primerjamo z odnosom staršev doma in to ponazoril s primerom: »Ko prideš domov, ti otrok da risbo, narisano zate. Vzameš ga v naročje in mu poveš, da si ga tudi ti pogrešal – s tem povzdigneš njegovo samospoštovanje, šele potem pohvališ risbo (povzdignjena bo njegova samozavest). Kajti samo krepitev samozavesti pri vzgoji ni dovolj.«

V svojem razmišljanju je še poudaril, da bi morali v šolah ponovno krepiti predvsem tri razsežnosti: družino, vzgojo za dobrega človeka, 'narodno umetnost', v okviru katere iščemo pozitivno. Namesto tega trojega nam sodobni svet ponuja svobodni trg, zgolj izobrazbo brez ozira na človeka, ideale pa nam krojijo mediji. Zato je potrebno (individualno in kot šola) skrbeti za razvoj na vseh štirih področjih: telesnem, duševnem, duhovnem in socialnem. Če to delamo, ne bomo zgrešili v vzgoji in izobraževanju.

Dr. Alenka Rebula: Ne prepustimo se jezi

Alenka Rebula, pesnica, publicistka, psihologinja, učiteljica, mati, postaja v slovenskem prostoru vedno bolj prepoznavna. Verjetno predvsem zato, ker zna kot predavateljica vse tisto, kar pravzaprav že vemo, v nas ponovno prebuditi, nas pomiriti, potolažiti, tudi vzpodbuditi, da ne zaspimo na mehki blazini otopelosti. S svojim mirnim, božajočim glasom? Izbiro pravih besed? Prepričljivo strokovnostjo? Pravzaprav z vsem.

V začetku februarja je starše, zaposlene na ŠGV in zunanje obiskovalce nagovorila predvsem z razmišljanjem, kako se spopasti s tako zelo aktualno in v marsikateri družini vedno pogostejšo temo stiske ob izgubi službe. Tudi iz lastnih izkušenj je poudarila, da predvsem ne smemo dopustiti, da nas vase posrka jeza, ki se potem razraste v vse pore našega življenja. In prav to najbolj občutijo naši otroci. Ko so v Italiji mladostnike spraševali, česa se najbolj bojijo, če bi starši izgubili službo, otroci niso odgovarjali, da npr. izgube materialnih dobrin, ampak tega, da bi se začeli starši prepirati, da bi se med seboj odtujili. Zato, pravi Alenka Rebula, ko smo skupaj, npr. pri kosilu, ne debatirajmo o politiki, o vsem, kar je narobe – izkoristimo skupne trenutke za lepe, pozitivne misli.

Zorko Bajc: Nekaj misli ob slovenskem kulturnem prazniku

Slovenski kulturni praznik je za šole gotovo vsakoletni izziv: Kaj 'ponuditi' mladim, da bodo razmišljali o kulturi? Na ŠGV smo se letos odločili medse povabiti vsestranskega duhovnika Zorka Bajca, ki trenutno kot župnik živi in dela v Piranu, fotografa, filmskega ustvarjalca, popotnika.

Svoje razmišljanje je zasnoval na temelju: s pomočjo tuje kulture razmišljati o svoji. Kot popotnik je obiskal že številne države in s seboj vedno prinesel množico umetniškega fotografskega materiala, predvsem pa veliko notranjih doživetij. Za predstavitev je izbral svoje potovanje v Iran (Perzija) in nam z besedami in kratkim filmom odstrl svoja spoznanja, kako lahko sebe bogatimo, ko spoznavamo tuje bogate kulture.

Zorka Bajca kot fotografa nagovarjajo predvsem obrazi, zato je ob obisku naše šole postavil tudi priložnostno razstavo fotografij ljudi z vseh koncev sveta s pomenljivim naslovom Svetloba obrazov.

Petra Stipanič: Možnosti dela v tujini

Sredi februarja letos je dijake drugega letnika obiskala naša nekdanja dijakinja Petra Stipanič. Petra je diplomantka pedagogike in andragogike, predvsem pa ima obilico lastnih izkušenj s prostovoljnim in plačanim delom v tujini – ravnokar je namreč zaključila z osemnajstmesečnim delom v Bruslju in se odpravljala na novo delovno mesto v Švico.

Petra je svoje predavanje razdelila v tri dele: delo in praksa v tujini, študij v tujini, prostovoljstvo. Podala nam je ogromno podatkov, kako priti do ustreznih informacij za delo v tujini, na katero organizacijo ali program se obrniti, kako napisati življenjepis … Predstavila je programe Youth in action (kratkotrajni tečaji, usposabljanja, krožki v okviru Evropske unije), European Voluntary Service (2 -12 mesečni programi, razpisani ali lastni projekti), Erasmus in Ceepus (izmenjave študentov) in še mnoge druge. Vmes je povedala marsikaj zanimivega – npr. da se v tujini tudi študentsko delo šteje med delovne izkušnje in se ga upošteva pri dogovarjanju za neko delo ali službo ter da vedno bolj cenijo tudi prostovoljstvo in neformalne delovne izkušnje; da imamo Slovenci pri prijavah na projekte prednosti pred veliko večjimi narodi (Italijani, Francozi …); da je pri študiju na tujih fakultetah potrebne mnogo več samostojnosti kot pri nas … Poudarila je, da se mlad človek pri delu ali študiju v tujini verjetno hitreje in bolj celostno osamosvoji, postane bolj odprtega duha, obogati svoje izkušnje, ne uči se samo iz knjig, ampak predvsem od ljudi in drugih kultur, se zna bolje prilagajati in dobiva nove ideje. Petra je dijakom polagala na srce, da naj si upajo sanjati, naj si zastavljajo visoke cilje in naj bodo vztrajni. Zelo praktičen predlog (morda nekaterim poslušalcem – dijakom manj všečen) je bil tudi – čim bolj izkoristiti možnost kvalitetnega učenja tujih jezikov v tem obdobju.

Dijakom je bil zelo zanimiv predvsem zadnji del Petrine predstavitve, ko je govorila o svojem šestmesečnem bivanju v Indiji. Opisala je nasprotovanje njenih staršev, ko je že po končani gimnaziji želela oditi v Afriko, zamudno iskanje informacij preko interneta in končno uresničitev dolgoletne želje, ko je preko neprofitne organizacije Food for Life dobila delo prostovoljne učiteljice angleščine na šoli za revne indijske deklice. Poleg angleščine je nato poučevala še vse mogoče – od risanja (njene varovanke do takrat še niso nikoli videle barvic), do petja (deklice so poznale samo meditativno petje k bogu Krišni), izumljala je nove disciplinske prijeme, svoje varovanke negovala in se igrala z njimi (tudi žoga je bila eden izmed zahodnjaških predmetov, ki ga deklice na šoli prej niso še nikoli videle). Kasneje je Petra postala tajnica šole (dotedanja tajnica je zbolela za tifusom) in prevzela je tudi bolj formalne opravke, sprejemala goste, urejala zadeve s sponzorji iz Evrope … V pičlem prostem času je tudi potovala in tako spoznala vse razsežnosti Indije – od bogatih templjev in palač do zapuščenih revežev na ulici.

Petra je na koncu strnila svoje misli v ugotovitev, da je, kamorkoli greš, nujna fleksibilnost, usklajevanje z drugimi, ter da posamičen prostovoljec sicer ne spremeni sveta, da pa tudi majhna dejanja štejejo in da se skupaj da narediti mnogo dobrega.

Bojana P. Kompara in Jana Grohar