Otrokom sem dala za domačo nalogo, naj se s svojimi starši in starimi starši pogovorijo na to temo. Naslednji dan so kar tekmovali, kdo ima bolj izvirno zgodbo. Naučili smo se različnih iger - Rdeče češnje rada jem, Gnilo jajce, Zidani most. Igrali smo se tudi 'ristanc'. Vse igrače, kocke smo za nekaj časa pospravili v omare. Namesto njih sem jim dala lesene kocke, valje, tulce. Naredili smo si svoje punčke iz cunj, leseno igro spomin in igro – mikado. Njihovo veselje in ustvarjalnost pri tem je bila nepopisna. Otroci so od doma pridno prinašali različne stare predmete: kolovrat, likalnike, svetilko, vrč, sabljo, fotoaparat, harmoniko, mlinček, posodo za praženje kave, telefon, pisalni stroj, punčko iz cunj, staro fotografijo, star časopis in še in še.
Vsak dan nas je obiskala ročno izdelana lutka 'Babica', ki nam je pripovedovala ljudske pravljice in pela ljudske pesmi. Seznanila nas je tudi s starimi besedami kot so na primer: duri, bajtica, krajcar, kotel, ovace … Ličkali smo tudi koruzo in jo ožurili. Zaželeli smo si izdelati svoj papir, ki je nastal iz starega odpadnega papirja. Ko se je posušil, so nanj risali z ogljem. Nekateri otroci so rekli, da bodo tako tudi pisali sv. Miklavžu. Šli smo si ogledati tudi nekaj starejših hiš.
V okviru teme je k nam na obisk prišla Grozdana Uršič. S seboj je prinesla star likalnik in staro knjižico. Pripovedovala nam je ljudsko zgodbo o Rdeči kokoški. Da bi bilo pripovedovanje več kot zanimivo, je imela s seboj vse pripomočke za ponazarjanje. Otroci so jo veliko spraševali, gospa Grozdana pa jim je z velikim veseljem na vsa vprašanja odgovorila. Povedala jim je, da se je življenje nekoč razlikovalo od današnjega.
Ta naš projekt bomo zaključili s srečanjem za starše. Zaigrali jim bomo prirejeno glasbeno pravljico z narejenimi instrumenti iz lesa in zaplesali bomo ljudske plese.
Odzvali smo se povabilu Tomija Lavrenčiča (hčerka je v naši skupini) in se odpravili na obisk Pipistrela. Čakala nas je dolga pot, katero smo takoj pozabili, ko smo prišli tja. Vsi so nas lepo sprejeli, otroci so si ogledovali letala. Višek njihovega veselja je bil, ko so se vanje lahko tudi usedli. Videli so tudi letala, ki so vzletala.
Ob tem bi se rade zahvalile vsem staršem naših otrok, ki tako pridno sodelujejo pri vseh naših projektih, ki jih izvajamo.
Prekrasne otroke imate, ker ste preprosto tudi sami prekrasni starši.
Mateja Stopar in Alenka Stopar