Glasbena tekmovanja so stalnica pri Triu Amicus in v tem letu so na treh tekmovanjih večkrat zablestele: hrvaški Varaždin in srbski Požarevac ter Mednarodno glasbeno tekmovanje Svirél v Goriških brdih so bila prizorišča lesketajočih uspehov, zasijalo se je zlato. Kaj pa mu pomenijo ti uspehi? »Dobim potrditev dobrega dela. Trio Amicus vedno zadene bistveno. Kot prvo je treba povedati, da je zahtevno dobiti primeren tekmovalni program, ker mora biti težavnostna stopnja na določenem nivoju ali mora iti celo čez, da smo konkurenčni. Poklopiti se mora vse, biti mora dobra muzika, prava intonacija in punce se morajo med seboj razumeti. Če ne tega uspeha, ne bi bilo.« Učenke pa se morajo razumeti s profesorjem?

»To bom verjetno prebral v časopisu.«               

Katarina Lozar iz Podkraja bo kmalu dopolnila 12 let in hodi v 6. razred OŠ Col. Pred štirimi leti je začela igrati flavto na Glasbeni šoli Vinka Vodopivca v Ajdovščini v razred prof. Mariuttija. Zgodba, kako se je vse skupaj začelo, pa je tako, kot so dekleta prisrčna. »Ko sem bila majhna sta moji dve sestrični hodili v glasbeno šolo. Mama me je že takrat vprašala ali si želim iti v glasbeno šolo. Ker sem videla, da imajo polno dela, sem se zavedala, da to ni kar tako. Odločila sem se, da raje ne. Ko sem malo zrasla, sem si pa glasbene šole nekako zaželela. Bilo me je strah vprašati mamo. Bala sem se, da mi ne bo dovolila, ker sem ji takrat rekla, da ne. Mama pa je dovolila.« Flavto rada igra, ker ima zelo lep zvok in uživa, ko jo igra, tudi zato, ker se med igranjem sprosti. O profesorju Armandu Mariuttiju pa po dolgem smehu, ker se je ravno v tem trenutku pokazal v prostoru, pove, da je »zelo fajn (smeh) in zelo dobro uči. Mu ni vseeno, kako igramo in si želi, da bi igrale čim boljše. Zelo se trudi z nami.« Prav posebna dogodivščina pa je igranju v Triu Amicus. »Eva in Ema sta moji prijateljici. Spoznale smo se v glasbeni šoli. V triu je zelo fajn igrati, ker se obenem tudi družimo. Je še kar težko, ker moramo paziti, da smo točne, usklajene in da se ne zmotimo.«

Prav tako 12-letna Ema Gregorčič prihaja s Ceste pri Ajdovščini in je šestošolka na OŠ Dobravlje. Pri prof. Ani Knez GŠ Vinka Vodopivca Ajdovščina obiskuje 5. razred klavirja, pred tem jo je na poučevala prof. Bernarda Paškvan. Ema se je za klavir odločila, ker sta njena dva brata že prej igrala to glasbilo: »Vedno sta rada igrala klavir. Občudovala sem ju, s kakšnim navdušenjem in veseljem igrata. Zato sem se odločila za klavir. Z veseljem sem se vpisala na glasbeno šolo. Navdušena sem bila, ko sem zvedela, da sem sprejeta. Potem sem igrala in hodila na tekmovanja.« Čeprav pravi, da je prof. Ana Knez zahtevna, dodaja, da je istočasno tudi zelo fajn, saj vedno pove»kako je treba zaigrati in tudi kakšne občutke moraš imeti. Zna razložiti kakšen pomen ima skladba. Zmeraj zbere tak program, ki mi je všeč in se skupaj dogovoriva, kako bi rade naredile, da bi bilo najboljše.« Igranje v triu je prav drugačna izkušnja kot igrati solo. »Spoznaš tudi, kako moraš igrati v komorni zasedbi. Moraš biti zmeraj usklajen z drugimi v skupini. Smo prijateljice in se zelo rade družimo. Tudi na tekmovanjih se na koncu pogovorimo. Mi je zelo všeč igrati v Triu Amicus.«

Eva Faganelj ima trinajst let in obiskuje 7. razred na OŠ Ivana Roba Šempeter pri Gorici. Doma je iz Šempetra pri Gorici. Na Glasbeni šoli Nova Gorica je šesto leto v razredu flavte pri prof. Mariuttiju. Ona se je za flavto odločila, ker je že njena starejša sestra igrala flavto in to pri istem profesorju. »Ko sem jo poslušala vaditi, se mi je zdela flavtazelo fajn glasbilo z lepim zvokom. Vadim z njo z veseljem. Tudi, če je kdaj težje, se vedno potrudim. V bistvu je še ena moja sestra.«O profesorju pa razmišlja tako: »Je zahteven, ampak tudi prijazen in ko igram mu ni vseeno, kaj zaigram. Enako je v triu. Zaigrati moramo točno, imeti moramo lep ton, držo in dinamiko. Pozorenje na vse malenkosti in zato mi je všeč. Ker igranje instrumenta ni kar tako. Treba se je potruditi.« Dekleta iz Tria Amicus se zelo pogosto pogovarjajo in slišijo preko različnih komunikacijskih kanalov, da se uskladijo o tem in onem: »Pred nastopi se dogovorimo kaj si bomo oblekle in kakšno frizuro si bomo naredile. Pred in po tekmovanjih se več družimo. Tako, da ni vse samo telefon, ampak tudi druženje. Ko smo imele pred tekmovanjivaje, nismo samo vadile, imele smo prosto, da smo se malo pohecali in pošalili. Bilo je zanimivo, lepo, sproščeno in delavno.«

Glasbena tekmovanja so poseben segment glasbenega šolanja in med mladimi. Za marsikoga so neprecenljive izkušnje, drugim predstavljajo težka bremena. Dekleta iz Tria Amicus pa pri tem uživajo. Letos so bile na Hrvaškem in v Srbiji pa tudi v Vili Vipolže v Gorških brdih.

Katarina Lozar in Eva Faganelj sta v Varaždinu nastopili kot solistki in prejeli visoke rezultate vse nad 95 točk, kar pomeni zlata priznanja. Kot trio so nato šle v Gorišk brda, pravi Katarina Lozar: »Na tekmovanju Svirél smo dobile zlato priznanje in 99 točk, sledila je Srbija. V Požarevcu sem kot solistka dobila 100 točk in trio tudi. Včasih se je težko. S tekmovanj prideš res izmučen in se ti ne ljubi več delati, najraje bi odnehal, ampak na koncu se vseeno splača.« Podobno doživlja tudi Eva Faganelj, vendar pa dobri rezultat odtehtajo napor, pravi: »Do Požarevca je bila kar dolga pot. Potem, ko smo odigrale in dobile dober rezultat, ti ni tako vseeno, za kar si delal.«Ema Gregorič že od samega začetka z veseljem hodi na tekmovanja: »Mi niti ni tako težko. Je pa zmeraj malo treme pred tekmovanjem, kar je normalno.« Pred tekmovanju skupaj odločijo o obleki, pravi Ema: »Kupile smo si iste oblekice, da smo vse enake in zgledamo iste. Tako nismo usklajene samo v skladbah usklajene, ampak tudi v stilu oblačenja.«

Kaj pa naslednje leto? Naslednje leto bodo zgodbo nadaljevale, prišle bodo druge skladbe, spet bo treba delati, spet se bodo zabavali, nastopali, tekmovali in se imeli fajn, so bile enotne Katarina, Ema in Eva.

Metka Sulič