Tokratni pohod društva Most smo pod budnim očesom mentorice Vesne Bratina začeli na posestvu Rouna, ki se nahaja kakšen kilometer od vasi Slap. Jutro je bilo hladno, po travnikih slana, sonce je počasi kukalo izza Nanosa in nakazovalo lep, sončen zimski dan.

Šli smo mimo Majerije in njenega zeliščnega vrta. Na nasprotni strani so nas pozdravile lame. Med potjo smo naleteli na urejen kal, posebne gobe na drevesu in druge rastline. Irena Breščak nam je na njen lasten način seveda vse razložila. A kdo bi si zapomnil vsa latinska imena.

Po ravnini smo hitro prišli do središča vasi Slap, kjer nam je naša zgodovinarka Zdenka Žigon predstavila zgodovino vasi. Na trgu se nahaja poseben kamen, stopila je nanj, kot so že v 17. stoletju (mogoče tudi prej) s tega kamna razglašali novice podložnikom.

Prvi zapisi o vasi Slap sežejo do trinajstega stoletja, ko naj bi malteški vitezi pozidali grad. Slapensko slastno kapljico je opisal tudi Valvazor v Slavi Vojvodine Kranjske iz leta 1689. Vinogradi in pridelava vina so še vedno glavna kmetijska dejavnost. Morda ima zaslugo za to tudi prva slovenska kmetijska šola, ki je bila ustanovljena 1873 prav na Slapu. Grofje Lanthieri so šoli odstopili graščino in posestvo, kar si popotnik lahko prebere na kamniti plošči nad grajskimi vrati.

Trg je lepo obnovljen. Nekateri pohodniki so ugotavljali, da je bila vas bogata že v preteklosti, saj so še vedno vidna večja gospodarska poslopja, lepi, kamniti 'prtoni' in veliki borjači.

Po ravnini smo nato dosegli Lože. Nad vasjo kraljuje grad in seveda smo si ga šli ogledat. Ni čudno, da so že v 12. stoletju na tem mestu postavili grajsko utrdbo, saj ima čudovit razgled na celotno zgornjo Vipavsko dolino, z značilnimi vasicami in grički, posajenimi z vinsko trto. Lastniki so se menjavali, od oglejskih patriarhov, do Habsburžanov in drugih … Sedanji dvorec je dal v 17. stoletju zgraditi Janez Filip Cobenzl, katerega rodbina je izumrla. Podedovali so ga grofje Coronini in ga leta 1822 prodali zdravniku Jožefu Mayerju. Njegova hčerka Ana Mayer je bila prva ženska z doktoratom znanosti na ljubljanski univerzi. Njeno področje je bila kemija, zato ni čudno, da je odprla prvo kemično tovarno na jugoslovanskih tleh. Iz te družine izhaja še veliko zanimivih in podjetnih žensk. O njih pa kdaj drugič. V njihovi lasti je dvorec ostal do druge svetovne vojne. Po nacionalizaciji so bila v njem stanovanja in prostori za druge družbene potrebe, nekaj časa celo kmetijska šola. Od leta 1987 pa je grad zaprt.

V zadnjem času si kulturno društvo Von Leitenburg prizadeva za rešitev gradu. V društvo so vključeni razni umetniki, lahko pa se vključi vsak s svojim delom ali s sredstvi. Njihovo delo je že vidno. Očistili so okolico in postavili informativne table. Na sosednjem griču stoji klopca velikanka v močni oranžni barvi, da se jo lahko opazi že od daleč. Postavljena je bila lani septembra kot del evropskega projekta.

Polni lepih vtisov in novega znanja o naši bližnji okolici smo se po poljski poti skozi vinograde vrnili na izhodiščno točko.

Jerica Pelicon, foto Vesna Bratina, Vili Vetrih