Avtorica Spomenika upora primorskega ljudstva iz leta 1954 (kamen, bron) v mestnem jedru Ajdovščine je dobršen del otroštva preživela v Vipavski dolini. Spomenik je nastal v času, ko je mlada kiparka zaključila podiplomski študij, a je že kazala samosvojo pot; po besedah Nelide Nemec se ob ustvarjanju »ekspresionistično deformiranega in predimenzioniranega bronastega kipa« ni ozirala na »takrat še vedno močno tradicijo socialističnega realizma«. Umetničina samosvoja drža je, tako pravi v eni svojih razprav v katalogu Maja Marinkovska, ki je delo Milene Lah začela raziskovati pred skoraj desetletjem in je tudi pobudnica razstave, »tudi lastnost, ki opredeljuje celoten kiparkin opus – tako kot tudi njen življenjski nazor«. Monumentalna podoba kipa, ki se »razprtih rok in z razprto srajco obrača proti Gori« je del celote – spomenik sestavlja še konveksno osnovan kamniti zidec z napisom ter bronasto reliefno plastiko z upodobitvijo upora primorskega ljudstva. Kiparka je pri koncipiranju spomenika sodelovala z dvema pomembnima takratnima arhitektoma: Teodorjem Lojkom, enim glavnih projektantov pri izgradnji Nove Gorice, ter ljubljanskim mestnim arhitektom Ivom Spinčićem, znanilcem avantgardnih tokov znotraj slovenske arhitekture in oblikovanja v času med obema vojnama.

Milena Stibilj Lah

Milena Lah, rojena 23. maja 1920, je, po zapisih v družinski knjigi Škofijskega arhiva Koper, živela z očetom Jožefom Stibiljem in materjo Frančiško Batič (oba rojena na Ustju pri Ajdovščini, kjer sta se tudi poročila) ter z bratom Bogomirjem in sestro Boženo v hiši na Cesti 67, ki je takrat spadala pod današnji Vipavski Križ. S šestimi leti je bila vključena v osnovno šolo v Vipavskem Križu, ki se je po Gentilejevi šolski reformi s strani fašistične oblasti na Primorskem izvajala v italijanskem jeziku.

Izkušnja doživljanja otroštva v našem prostoru med obema vojnama se zrcali tudi v sinovih spominih na materino pripovedovanje (čeprav se ta ni nikoli pritoževala nad svojo usodo): »… ricinusovo olje, italijanski jezik (schiava!), pogorele vasi, črne srajce, … italijanski jezik je bolj obvladala kot slovenskega in hrvaškega, za katerega se je občutilo, da je naučen ... « Kot deklica je poslušala svojo nono, eno redkih žena s tega področja, ki je govorila ob kresovih in bila nasploh zelo modra, ki ji je pripovedovala pravljice in zgodbe o tukajšnjih(kraških) ljudeh, o istrski ženi, »legende o Velem Joži, Istri zemlji, svobodnih galebih, zasužnjenih galjotih ali pa najbolj mrzlem izviru v rimskem imperiju. Njena družina je imela odprta vrata za trgovce, ki so potovali čez kraj celo iz Grčije proti Skandinaviji in pripovedovali dogodke iz širnega sveta …«. Kot umetnico jo je zaznamovalo tudi občutje burje – verjetno sta njeni skulpturi Na vetru in Burja iz 1955-56 »nastali pod navdihom iz zgodnjega otroštva ali celo kot poklon rodnim krajem.«(Maja Marinkovska)

Jožef Stibilj, ki je bil zaposlen kot upravljalec strojev na takrat največjih italijanskih ladjah Saturnia, Urania in Vesuvio v ladjedelnicah v Pulju in Tržiču, je med izseljevanjem v času svetovne gospodarske krize ter naraščajočega fašizma na Primorskem, družino odpeljal preko Krasa v Maribor. Takrat je bila Milena v 6. razredu osnovne šole, gimnazijo je tako najprej obiskovala v Mariboru, nato pa v Zagrebu, kamor so se preselili neposredno pred 2. svetovno vojno, saj je očetu grozila internacija zaradi domoljubja.

Že kot srednješolka je Zagreb izbrala za mesto, v katerem bo živela –šlo je za ljubezen na prvi pogled – v tem mestu je pozneje ustvarjala, predstavljala se je kot »zagrebška kiparka«, Zagreb pa je imela rada kot »svoje mesto«. Vendar se je, kot pravi njen sin, popolnoma identificirala z Evropo in so jo administrativne meje zelo motile: »bila je nadnacionalna, nadregionalna, nadtrendovska umetniška, kreativna duša.«

Leta 1945 je vpisala smer kiparstvo na tamkajšnji Akademiji likovnih umetnosti ter končala študij štiri leta pozneje pri profesorju Vanji Radaušu, pri katerem je nato leto dni nadaljevala z delom v njegovi Mojstrski delavnici, v družbi kiparjev Dušana Džamonije, Valerija Michielija ter Branka Vlahovića.

Bila je ena redkih likovnih umetnic prve povojne generacije, ki je diplomirala na oddelku za kiparstvo, v zvrsti, ki je običajno pridržana moškim. Najraje je delala znotraj kiparskih simpozijev, ki se jih je udeleževala po vsej Evropi in bivši Jugoslaviji, na tovrstnih umetniških srečanjih je namreč lahko navezala interakcijo s prostorom in z naravo, z materialom samim, povezala je lahko svojo idejo z rokami ter jo delila z ljudmi.Najbolj pa ji je bilo pri srcu prav obdelovanje kamna. Njena drobna fizična pojava je bila varljiva in je marsikaterega delavca v kamnolomu zavedla, a si je s svojim energičnim in delavnim pristopom ter sposobnostjo ravnanja z materialom umetnica kmalu pridobila njihovo spoštovanje. Pri delu se je redko obračala po pomoč k delavcem, strojno obdelovanje materiala pa je, kjer je bilo to mogoče, nadomestila z ročnim delom.

Forma viva v Kostanjevici leta 1963 šteje kot njen debitantski nastop na kiparskih simpozijihin prav tu se je srečala z novim materialom – lesom (lesena skulptura, ki jo je ustvarila, je bila leta 1998 odstranjena zaradi slabega stanja, prvotna podoba pa je zabeležena le v starejših fotografskih zapisih). Udeležila se je tudi Forme vive v Portorožu leta 1991 in ustvarila skulpturo Miza miru – danes si jo lahko ogledamo v parku Forma viva na polotoku Seča pri Portorožu. S svojimi deli se je večkrat pojavljala na skupinskih razstavah po Sloveniji, njena prva samostojna razstava na slovenskih tleh, Vječiti Ikar, pa je bila na ogled v ljubljanski galeriji Kompas leta 1990.

Pod kuratorsko taktirko Branka Franceschija so se v letu 2014 umetnice spomnili z veliko razstavo Milena Lah, Sjaju sjaj –retrospektiva v Moderni galeriji v Zagrebu.

Sledi je Milena Lah pustila tudi po vsej Evropi – naročila, ki jih je dobivala, so bila neposreden rezultat njenega sodelovanja na mednarodnih kiparskih simpozijih.Razstavljala je tako po vsej Jugoslaviji kot mednarodno, v njen obsežni kurikulum se je zapisalo prek 280 skupinskih razstav in sodelovanj na simpozijih ter več kot 40 samostojnih predstavitev.

Iz kamna je osvobajala galeba

»Svoj polet« je začela v Zagrebu, ko je za časa vojne morala kopati protiletalske rove in je v najdeni glini igraje portretirala tiste, ki so z njo delali.

Ustvarjala je v lesu, glini, aluminiju, železu, kamnu (najraje v granitu) in marmorju, steklu ter različne materiale med seboj kombinirala.Zaradi težavnosti, časa in visokih stroškov, ki ga zahteva obdelovanje kamna, je preizkušala nove materiale – kamen je zamenjala z mavcem, skulpture pa je, da bi ohranila obdelavo njej ljubega materiala, namesto običajnega vlivanja v kalup, klesala in brusila iz mavčnih gmot.

Njene začetke so zaznamovali vplivi mentorja Radauša, vzorniki so ji bili sodobni evropski kiparji –predvsem Marino Marini in Henry Moore ter Auguste Rodin in Ivan Meštrovič, širok diapazon slogovnega raziskovanja pa so ji nudila tudi študijska potovanja v Italijo in Francijo. Branko Franceschi je zapisal, da prvo desetletje v kiparkinem opusu zaznamuje umeščanje med »figuraliko večinoma socrealističnega ali poetično lirskega izvora in abstrakcije«, v zgodnjih 60. letih pa je ob figuralnem že razvijala abstraktno – serija pločevin, nastala v letu 1957, jo tako postavi za avtorico prve abstraktne skulpture v hrvaškem kiparstvu.

Njenih Galebov (1966–68), ki jih Franceschi označi za »najvznemirljivejšo skulpturno konturo v zgodovini hrvaškega kiparstva« ter ciklov Oblika izkušnje po Ikarjevem padcu (1967–73)in Čas našega spomina (1974–78)likovna kritikav času njihovega nastanka »ni uspela prepoznati kot glasnike prelivanja postmoderne v vizualno umetnost.«Bila je vizionarka, ki je presegala okvire svojega časa –njen opus je zaradi »pretanjene samobitnosti in neprileganja smernicam lastne dobe« še dandanes težko vključiti v splošne zgodovinske preglede.

Svoje prepričanje, da mora umetnik pustiti svoje odtise v času in prostoru, je odločno zagovarjala ter ga izražala v slehernem svojem ustvarjalnem dejanju.

»Imela je resnično nepričakovano in neverjetno moč, moč, ki je bila hkrati energija, skrita v njej. Poznala je kamen in »osvobajala je galeba, ki je iz njega poletel«. Pogovori z njo so bili pogosto burni, ni se bilo lahko spoprijemati s tolikšno močjo, ko se je ta levila v vihar. Take vrste umetnik je v očeh drugih v njegovi bližini običajno percipiran kot 'odbit'«, je zapisal sin Igor. Doživljal je mamino umetniško pot skozi 50 let ter »živel z njenimi skulpturami; gledal kako se začenjajo kot ideja in kako rastejo, kako umetnica dela, premišljuje in diha«.

Milena Lah je umrla v Zagrebu leta 2003.

Izbor del, ki so jih za razstavo Milena Lah, kiparka posodili Igor Lah, Zagreb, Goran Masnec, Zagreb, Gliptoteka HAZU Zagreb in Umetnostna galerija Maribor, sta pripravila Igor Lah in Tina Ponebšek, kustosinja razstave. Obširen katalog s spremnimi besedili Branka Franceschija, Maje Marinkovske ter z osebnim zapisom o kiparkinem življenju in delu, ki ga je prispeval Igor Lah, je oblikoval Bojan Bole.

Tanja Cigoj

foto: Moderna Galerija Zagreb, Primož Brecelj, Igor Lah