Opatija nas je pričakala v soncu, vonj po Madagaskarskem jasminu  pa je bil po deževni noči omamen. Sprehodili smo se skozi park, ki ga trenutno krasi 150 vrst rastlin od lovorja, gole in velikocvetne magnolije, visokih in nizkih luščencev, kavkaške jelke, pinij, omorike, oljk, sekvoj in kamelij, ki so postale eden od simbolov Opatije.

Mesto je bilo s koncem 19.st. razglašeno za zdravilišče za bolezni dihal, bronhialno astmo, srčne bolezni in revmatizem.

Dolge sprehode ob morju lahko opravimo po spehajalni poti »lungomare« v dolžini 12 km od Volovskega do Lovrana in Opatije.

Ladja, s katero smo odpluli na Cres nas je pričakala na Molu. S kapetanom g. Marinkom smo že stari znanci, tako da je bilo veselje ob ponovnem snidenju še toliko večje.

Kulinarične sposobnosti veščega kuharja so nas ves čas navduševale.

Na Cresu smo obiskali kraj Beli. To je mala vasica na severni strani otoka s cca 50 prebivalci.

Vedno več je povpraševanja po odkupu starih kamnitih hiš, ki jih tujci odkupujejo in preurejajo v vikende. Hiše se nahajajo v večini na vzpetini (cca 800 m) od morja. Ko smo ob 12h v največji vročini prisopihali na vrh, smo naleteli na edino vaško gostilno, ki smo jo v trenutku okupirali.

Vasica se lahko pohvali z neokrnjeno naravo in prečudovitim razgledom na morje. Prve omembe vasi segajo že v obdobje 2.000 let pred našim štetjem in od takrat naprej je kraj stalno naseljen. Ob vznožju vasi je preko hudourniške struge speljan rimski most. V njegovi bližini se nahajajo ovčje staje, med katerimi so mnoge stare več stoletji.

Središče naselja predstavlja majhen trg z župnijsko cerkvijo, ki pa so jo trenutno popravljali. Ob 14h smo se vrnili na ladjo, kjer nas je že čakalo kosilo; kot se za morje spodobi ribe, brez svinjine pa tudi ni šlo.

Ob povratku smo se ustavili še v Mošćenički Dragi – prekrasnem letoviškem kraju. Privoščili smo si sladoled in ocenili, da se lahko primerja s sladoledom Pri Marjanci v Vipavi, kar je prava redkost, ker tako dobrega sladoleda kot ga imamo v Vipavi, ni daleč na okoli.

Ob 18h smo pristali v Opatiji, izstopili iz ladje in si obljubili, da naslednje leto to ponovimo.

Proti avtobusni postaji smo se odpravili po poti ob morju, ki se imenuje po Francu Jožefu, saj se je tudi on tu svoj čas sprehajal, včasih tudi s svojo ljubico.

Prepričana sem, da se bomo na to druženje še velikokrat spomnili…

Mirjam Graovac