Ker sem resnično rojena »prostovoljka« ne morem iz svoje kože. Zato kljub »upokojitvi« kot predsednica organizacije RK, še bolj intenzivno delujem na tem področju. Tako se z  veseljem še vedno zelo rada vračam med svoje dolgoletne prijatelje v VDC Vipava. Tu nadaljuje svojo pot veliko gojencev iz  CIRIUSA Vipava. S temi gojenci, sem še iz časov moje zaposlitve, ohranila iskreno prijateljstvo ter lepe in  nepozabne spomine.

Kot vsako leto so me tudi letos v začetku decembra  povabili v VDC Vipava, da se udeležim  srečanja z njihovimi dolgoletnimi prijatelji iz MEPZ Šenčur pri Kranju. Letos je bilo še posebno slovesno, ker so obeležili 15-obletnico prijateljevanja. To je skupina 15 – 20 prostovoljcev, ki  jih obišče vsako leto in jim  pripravi kratek kulturni program. S pomočjo donatorjev pa poskrbijo, da prejme vsak varovanec tudi svoje darilo v katerem je poleg sladkarij tudi nekaj uporabnih predmetov, kot so:  majice, šali, kape, rokavice idr. Mladostniki, ki jim zaradi svoje drugačnosti  v življenju ni lahko, te svoje prijatelje vsako leto željno pričakujejo in so zares veseli njihovega  obiska. Včasih se jim tudi sami predstavijo s svojo glasbeno skupino, svojimi izdelki in  pripravijo skromen prigrizek. Ob veselem razpoloženju  jim čas prehitro mine, zato je vsako slovo zelo težko.   

V razmislek v teh predprazničnih dneh in da bi mogoče sami razmislili o morebitni dejavnosti na humanitarnem področju, vam navajam besede ga. Jolande Peternel iz Šenčurja, ki je bila pobudnica in je neutrudna organizatorka vsakoletnega srečanja: »Pogled na te očke v pričakovanju nečesa nevsakdanjega in prazničnega, ti zares poboža srce. Vsako leto z veseljem ugotavljamo, kako malo je potrebno, da narediš nekaj dobrega, iskrenega, plemenitega!«

Da so vezi resnično prerasle v prijateljstvo, je lepo vidno tudi na spodnji fotografiji.

Vera Kodrič