Silva Markič Peršinova, poročena Milojević, je želela z bralci Mosta obujati spomine na pustne šeme iz leta 1947 v Kanalu. Zgodba se začne z ustanovitvijo moškega in ženskega ansambla takoj po osvoboditvi, leta 1945. Mala ženska zasedba je štela 7 članic: Slava Garlatti – harmonika, Marija Nanut – violina, Erna Kralj – kitara, Stanka Stanič Pikelnova – mandolina, Silva Markič Peršinova – mandolina, Ema Ceruljanova – bobni, Lucija Blaževa – kontrabas. Moški sestav pa je imel 4 člane: Kazimir Nanut – violina, Maraž iz Doblarja – harmonika, Stanko Kralj Babču – kitara, Mirko Gabrijelčič Prgonču – bobni. Ženski ansambel je imel vaje dvakrat do trikrat tedensko v hiši Miljutina in Slave Garlatti (Trg svobode 10, pri mostu). Slava, Erna Kralj in Marija Nanut so bile glavne pobudnice, organizatorke prireditev znotraj ansambla, tako so se domislile maškar, ki bi predstavljale karte. Oblekle so se v bluze in krila, na katerih so bili simboli pik, karo, križ in srce. Obstajata dve fotografiji, na eni so v večini članice ženskega ansambla, na drugi fotografiji pa še druga dekleta, ki so se pridružila pustovanju. Udeležili so se tudi plesa v maskah v kanalski dvorani.

Silva je hodila v osnovno šolo, kjer stoji danes gasilski dom v Kanalu, nato je obiskovala trgovsko šolo in še gimnazijo v Šempetru. Spominja se popisa prebivalstva v letih 1951−1952, ko je prehodila celotno Banjško planoto. V Kanalu je spoznala oficirja Milojevića in se z njim poročila. Zaposlena je bila v kurilnici na železnici v Novi Gorici, leta 1962 pa se je z družino odselila v Beograd. Devetletna hčerka Karmen je imela srečo, da je bila njena prva učiteljica Slovenka, pomagala ji je pri hitrem učenju jezika in pri prilagoditvi v novem okolju. Silva je nekaj let gospodinjila, leta 1973 pa se je zaposlila v Tehniki Beograd, ki je bila predstavništvo podjetja Olivetti, službovala je kot tolmačka za italijanski jezik. Trideset let je živela v Novem Beogradu, leta 1992 pa se je znova vrnila v Slovenijo, dom si je uredila na Idrskem. Hčerka Karmen je delala v Beobanki, ob bombardiranju leta 1999 pa se je vrnila v Slovenijo, najprej v Kanal, nato k mami na Idrsko.

Silva in Karmen sta vesele, družabne narave. Karmen je navdušena balinarka, ki redno zahaja na treninge v Deskle. Obe že od rosnih let z veseljem pojeta, radi poprimeta za kitaro in zabrenkata. "Kanalsko himno", pravita, pa malokdo pozna. Hudomušno besedilo sta prispevala Stanko Kralj Babču in Mirko Gabrijelčič Prgonču, melodija pa je podobna italijanski pesmi Papaveri e papere (Nilla Pizzi).

 
ref.

Če Hvalica bi mežnar bil, 

Naš Frido pa dekan*,

Kanalce be hodilo h maši vsaki dan.

Bufet bi mogu u cerkvi bit,

oj to bi bil halo,

ljudi bi mogli ven podit,

ker vse bi jih polno blo.

Naš dušni pastir pa se večkrat jezi,

ker cerkev je prazna, u bufetu so vsi.

U šah so zamaknjeni brez besedi,

le pije se mnogo in fajfe kadi.

Pozabljena maša, pozabljen je Bog,

zdaj je Bog.

Zato pa Bog nad nami se maščuje,

s povodnjo in sušo nas mori.
...

 *(Hvalica je bil lastnik bara oziroma bufeta, kjer je danes trgovina Manufaktura, Frido je bil upravnik hotela.)