Le kdo ne pozna vasi Ajbe na desnem bregu reke Soče, s svojim znanim Napoleonovim mostom, novo plezalno steno in jezom? Poznana pa je tudi po pridnih čebelarjih, ki s pridom izkoriščajo naravno danost tega območja, in sicer bogato izbiro dreves, ki omogočajo čebelam, da nabirajo sladko medičino.

Zgodovina čebelarstva Rozman Gerbec sega več kot 100 let nazaj v drugo polovico 19. stoletja, ko se je s čebelarstvom začel ukvarjati Matija Perše. Danes nas na mesto, kjer je stal njegov čebelnjak, spominja le še nekaj kamnov, ki pričajo o nekem delčku zgodovine.

Čebelarjenje je nadaljeval njegov sin Ivan Perše (znan kot Janez Koširjev, ki je z voli »prefural« marsikateri tovor v dolini).

Po njegovi smrti je čebele prevzela hči Marija Gerbec, ki je ob nesebični pomoči sosedovega čebelarja pridno čebelarila, tako da je bil med vedno pri roki, kakšen kozarec pa je bil tudi za prodajo.

Kot otrok sem se spraševala, kako do medu sploh pride. V bližini kraja, kjer sem odraščala, ni bilo nobenega čebelarja, ob nestrokovni razlagi, kako med nastane, pa ga dolga leta nisem niti poskusila.

Leta 2003, ko sem se poročila, so se stvari spremenile, saj je mož prihajal s kmetije, kjer so bile prisotne tudi čebele, in čez 2 leti sem se odločila, da bom začela čebelariti tudi jaz. Pokojni tast se je smejal: »Ko te bosta prvi dve pičili, pa poletiš!« No, bili sta dve pa še dve … in kmalu nisem več štela. Seveda sta mi kasneje oba s taščo rada pomagala pri čebelarskih opravilih. Še posebej sem hvaležna čebelarju Ivu Žnidarčiču, da mi je z nasveti in praktično pomočjo vedno stal ob strani, prav tako pa tudi možu Goranu, da poskrbi za težja čebelarska opravila, teh pa je pri več kot 100 panjih kar precej. Iz želje po izboljšanju ponudbe butičnih vrst medu se je sčasoma porodila tudi ideja o prevažanju čebel. Tako smo kupili tudi manjši prevozni tovornjak, ki omogoča boljšo pašo tudi drugje.

Skrb vsakega čebelarja mora biti usmerjena v pridelovanje kakovostnih čebeljih pridelkov. K temu prispevata stalno izobraževanje in upoštevanje vseh smernic HACAP-a.

Vključila sem se tudi v sistem SMGO – slovenski med z zaščiteno geografsko označbo kontrolirane kakovosti.

Občasno dam med tudi na ocenjevanje. Tako sem že prejela tako medalje s svetovnega ocenjevanja medu kot tudi zlate medalje na sejmu Agra v Gornji Radgoni.

Vesela sem, da živim v Ajbi, deželi medenih dreves, ki omogoča mojim čebelicam tako obilno pašo, iz katere lahko ustvarijo vrhunske pridelke, ki so nam v slast in veselje.