8. marca1943, na pustni ponedeljek, se v svojem dnevniku spominja Franc Praček, so tudi v Dolgi Poljani po hišah Italijani iskali moške, ki iz različnih razlogov (še) niso bili mobilizirani. Italijanska vlada je namreč oblikovala posebne kazenske delovne enote, (battaglioni speciali) z vojaki slovanskega porekla. Poleg primorskih Slovencev so namreč v teh posebnih enotah bili tudi istrski in dalmatinski Hrvati. Najprej so mobilizirali mladoletnike iz letnikov 1923 - 1926, ki po italijanski in mednarodni zakonodaji niso smeli biti vključeni v oborožene enote, februarja so mobilizirali starejše letnike, rojene med leti 1901 do 1907, marca 1943 pa še tiste, ki niso bili vojaki in so bili edinci. Franc Praček sicer ni bil na seznamu, ker ni služil vojaškega roka. Ko je bil star komaj dvanajst let, mu je leta 1915 v prvi svetovni vojni umrl oče, moral je pustiti šolanje in kot najstarejši in edini sin skrbeti za družino. Zato tudi ni bil vojaški obveznik.
Može so odpeljali v Vipavo na karabinjersko postajo (danes je v tistih prostorih knjižnica). Hči Francka se spominja, da sta z mamo še isti dan šli v Trg (Vipavo) na karabinjersko postajo, da je mama očetu nesla še nekaj perila in obleke. Takrat so se zadnjič videli. Tega slovesa se v svojem dnevniku spominja tudi Franc. Še isti večer so jih odpeljali proti Gorici in od tam na vlak in preko celega Apeninskega polotoka v Potenzo. Tu so jih tudi oblekli v vojaške uniforme, toda brez oznak, prav tako tudi niso imeli orožja. Organizirali so jih v čete. Franc Praček je bil dodeljen v 233. četo, zaradi prenatrpanosti so njegovo četo že aprila premestili v Melfi, od tam pa so jih prepeljali v Livorno, od koder so jih prepeljali na Sardinijo. Tu so sicer dočakali razpad Italije, vendar se za njih ni dosti spremenilo. Za krajši čas so prišli pod Nemce, potem ko so Sardinijo zavzeli zavezniki, pa pod ameriško upravo. 26. marca 1944 so jih prepeljali na Korziko, 25. aprila 1945 pa v Francijo v Miramas blizu Marseilla.
Franc Praček je začel pisati dnevnik »11. 5. 1943 …, ko smo se vsi obupani odpeljali iz Livorna na Sardinijo. Začel sem pisati dnevnik in beležit vanj važnejše dogodke v nadaljnjem življenju. Mogoče bo v njem samo ta datum.« Dnevnik je Franc precej redno pisal, zadnji vpis je datiran z 28. 10. 1945, ko so se v Franciji že pripravili za odhod proti domu: »Naša služba je zaključena, pisal ne bom več, ker gre dnevnik v kovčeg.« Domov, v Dolgo Poljano, se je vrnil novembra 1945.
Iz njegovih dnevniških zapisov spoznamo, kako so živeli, kaj so delali, kako so upali in obupavali primorski fantje in možje, ki jih je usoda združila v teh posebnih taboriščih. Za svoje delo so prejemali skromno plačilo, ki so ga porabili za nakup vina, sira, cigaret in razglednic, da so lahko pisali domov. Ko je bila hrana vse bolj pičla, pa so plačo porabili tudi za nakup hrane na bližnjih kmetijah. Iz šibja je Franc pletel raznovrstne košare in jih prodajal, da je lahko kupil tobak. Cigarete je bilo najtežje dobiti. Tako 21. 6. 1943 napiše: »Ančka moja, zvečer je šla obrisača tvoja za 50 gramov tobaka. Saj ne boš huda name, meni se zdi srečen dan.« Svojo 'obrisačo' je 4. 3. 1944 videl na neki kmetiji, kamor je šel kupovat sir. Hotel jo je odkupiti, a gospodinja je ni hotela dati niti za 100 lir. V nezdravem sardinskem podnebju je zbolel za malarijo, v tamkajšnji bolnišnici so ga pozdravili, vendar so se napadi ponavljali. Vestno je pisal domov in z nepopisnim veseljem prebiral pisma in dopisnice, prejeta od žene Ane in otrok Anice in Francke. Da so lahko njegova pisma in dopisnice šla skozi vojaško cenzuro, so morala biti napisana v italijanščini, medtem ko so bila ženina pisma napisana v slovenščini.
Poleg dnevnika so v knjigi objavljena tudi tako imenovana 'mutasta pisma', ki jih je Franc Praček pisal v zvezek v dolgih mesecih po razpadu Italije, ko kar 23 mesecev od doma ni dobil nobene vesti, pa tudi sam zaradi vojnih razmer ni mogel odposlati nobene pošte.
Svoje občutke je spretno izražal tudi v verzih. Tako 28. 1. 1944 napiše: »Ker mi misli vedno begajo domov in me skrbi kako je z vami se kratkočasim s skladanjem nekaj vrstic za Moje malčke. O moji zlati malčki!« In: »10. 2. 1944 Zopet sem zložil par vrstic: Po svojih hrepenim a zanje se bojim.« Bil je med najmarljivejšimi sotrudniki časopisa Naša zvezda, ki je izhajal med našimi sardinci. Svoje pesmi je objavljal pod psevdonimom Klančar. Še več njegovih pesmi je ostalo zapisanih v zvezku. Tudi vse te pesmi so našle svoje mesto v Dnevniku. Njegove pesmi so leta 1973 izšle v knjigi Po poteh Sardincev, resda pod psevdonimom Klančar, vendar so jih pripisali napačnemu avtorju. Dve njegovi pesmi so leta 1997 objavili tudi v zbirki Slovensko pesništvo upora in sicer v četrti knjigi. Franca Pračka uvrščajo med opaznejša imena primorskih avtorjev, ki so v času druge svetovne vojne prisilno bivali v kazenskih delovnih enotah na Sardiniji in na Korziki.
Dnevnik sardinca Franca, ki ga je avtor pisal v skrbni slovenščini, je bogat dokument časa, je pa tudi dokument o življenju, delu, upanju in domoljubju klenega primorskega človeka v ganljivi skrbi za svojo družino. Hčerka Francka je očetu obljubila, da bo dnevnik izdala kot knjigo. Skoraj sedemdeset let po vrnitvi domov so vnuki in pravnuki dnevnik pretipkali in izdali.
Knjiga je nepogrešljiva za vse, ki jih zanima poznavanje slovenske zgodovine, predvsem primorske, iz obdobja druge svetovne vojne, ko so bili fantje in možje, ki sicer niso bili vojaški obvezniki, nasilno odpeljani v posebne bataljone v Italijo.
Zdenka Žigon
