Zapuščina pisatelja Danila Lokarja je shranjena v NUKu, v ajdovski Lavričevi knjižnici in v Lokarjevi spominski sobi, za katero prav tako skrbi Lavričeva knjižnica. Izbor rokopisov, dnevnikov, pisem, korespondence in drugih dokumentov je s pomočjo Jara Komaca, slavista, moža Lokarjeve nečakinje Mojce, pripravil še pisatelj sam, prav tako je Lavričevi knjižnici izročil nekaj rokopisov, predvsem pa tipkopise svojih del, ki so avtorski, v njih so mnogi njegovi lastnoročni popravki, pa tudi druge dokumente, npr. pisne priprave na intervjuje. V njegovi hiši je za pisateljem ostalo neprecenljivo bogastvo, ki osvetljuje njegovo literarno obzorje (knjižnica), način dela, mnoga pisma in drugi dokumenti, časopisni izrezki, predvsem pa bogati dnevniki. Leta 2011 je ajdovsko zapuščino nečak Miha Lokar v imenu Lokarjevih dedičev izročil Lavričevi knjižnici. V Lokarjevem letu (2012/13) je knjižnica v prenovljeni Lokarjevi hiši uredila Lokarjevo spominsko sobo, v kateri so njegova knjižnica, nekateri njegovi osebni predmeti in kosi pohištva z njegovega doma. Vsi drugi dokumenti, revije, zapiski, pogodbe, predvsem pa dnevniki, izrezki iz časopisov in slikovni material, hranijo v Lavričevi knjižnici. Potrebno jih je strokovno urediti, čakajo pa tudi marljive in zainteresirane strokovnjake, da jih obdelajo z zgodovinskega, literarnega, kulturnega, etnološkega, medicinskega in morda še kakšnega drugega vidika.

Ob stoletnici začetka prve svetovne vojne je avtorica razstave iz te bogate zapuščine izbrala pisma, dopisnice, zalepke, ki so si jih pisali člani velike Lokarjeve družine, in sicer od 28. 7. 1914 do 11. 11. 1918. Tem dopisovalcem je dodala samo še korespondenco nekaterih zunanjih: Ivana Lulika, Lokarjevega prijatelja, ki piše tudi o Lokarjevi družini, stricu Arturju in predvsem Anici Lokar, v svojih pismih pa ga omenja tudi Anica, ter Adolfa Ivančiča, Lokarjevega dunajskega sostanovalca, doma iz Kobarida. Tu so še dopisnice Franceta Novaka, Lokarjevega sošolca iz realke, in razglednica Ivančičeve dunajske prijateljice Betty Schifmann. Vse te osebe najdemo tudi v njegovem romanu Leto osemnajsto.  

V ajdovski zapuščini so sicer tudi pisma, ki so nastala pred vojno in po njej, a za razumevanje vojne in življenja Lokarjeve družine v tistem času, je tokrat predstavljena korespondenca, ki je nastajala v zaledju, na Dunaju in v Ajdovščini, za čas njegove mobilizacije, ko je bil kot zdravnik v Furlaniji (v Villanovi ob Idriji), frontna pošta je le Ivančičeva, Lulikova in Novakova ter delno dve pismi Lokarjevega brata Mirka, ki sta se edini ohranili. Iz Lokarjevih pisem staršem izvemo, da mu je brat Marjan pisal dvakrat na teden, a ohranilo se ni nobeno njegovo pismo.

Družinska pisma so razporejena kronološko in ne po piscih, saj tako spoznavamo družino v vojni, Lulikova in Ivančičeva pa so razporejena po piscih. Predstavljenih je 61, z obema iz NUKa, 63 pisem družinskih članov, ki so nastajala v času prve svetovne vojne. Pisali so: Anton Lokar (16), Anton Lokar ml. (1), Anica Lokar (16), Marija Lokar (10), Danilo Lokar (18) in Mirko (Vladimir) Lokar (2). Materini pripisi so na razglednici, ki jo je pisal oče, v Aničinih pismih in v pismu brata Antona. Ena Lokarjeva razglednica je naslovljena na strica Arturja Lokarja, v enem materinem pismu je pripis Marijana Lokarja.

Šest pisem je Lokarju napisal Ivan Lulik, 29 pa Adolf Ivančič. Iz sobesedil izvemo, da sta oba dopisovalca prejemala Lokarjeve "karte" in pisma, a njihove vsebine ne poznamo. Eno dopisnico je Lokarju napisala Ana Ivančič, mati Adolfa Ivančiča, ki se Lokarju zahvaljuje za dopisnico in mu pošilja sinov naslov. Vseh enot je tako 99.

Ob razstavljenih pismih je na panojih še slikovno gradivo: fotografije nekaterih družinskih članov, fotografije porušene Gorice, fotografije Ajdovščine iz tistega obdobja, razglednice raznih krajev od koder so si dopisovalci pisali.

Ob razstavi so na ogled tudi še vsa do sedaj prepisana pisma. Želja tako Lavričeve knjižnice kot profesorice Ivane Slamič, čuvarke, raziskovalke in prepisovalke Lokarjevih dnevnikov, raznih zapis(k)ov in korespondence je, da bi se, ko bodo vsa pisma prepisana, skupaj z opombami in razlago, ter še analizo Lokarjevega romana Leto osemnajst, ki opisuje njegovo bivanje v Furlaniji in vrnitev domov, vse to izdalo v knjižni obliki.

 (Povzeto po uvodu k razstavi, ki ga je pripravila Ivana Slamič, avtorica razstave.)

Zdenka Žigon