Slika lepe kmečke hiše v njegovem domačem kabinetu takoj privabi mojo pozornost. »To je naša domača hiša blizu Logatca,« mi pojasni. Ker je bila na robu vasi, jo je med vojno italijanski okupator pustil zunaj žične ograde. Zato je morala Pavlova mama noč za nočjo svoje otroke skriti v klet, saj so vojaki vsakič, ko je na vas sedla noč, streljali v njihovo domačijo. »Italijani so se bali vsake sence in še danes so na hiši vidne strelne luknje,« pravi Bogataj.

Otroštvo je bilo težko, a lepo. »Prihajam iz revne družine. Rojen sem bil še v času Kraljevine Jugoslavije, ko je bila približno takšna gospodarska kriza kot je zdaj. Najtežje je seveda bilo med 2. svetovno vojno, ko smo doživljali vse grozote in težave. Spominjam se, da sem obiskoval prvi razred, ko se je zgodil napad na Jugoslavijo. Bil je ravno čas velikonočnih počitnic. Ko smo zapuščali šolo, je v našem razredu visela slika  kralja Petra II., ko smo se po počitnicah vrnili nazaj, sta nas s stene že gledala italijanski kralj Emanuel in duce. Vso osnovno šolo sem tako obiskoval za časa vojne.« Po tem se nasmehne, malo pomolči in dalje z nasmehom pravi: »V petih letih osnovne šole nismo imeli niti enega šolskega izleta in niti enega športnega dneva. Iz svojega rojstnega kraja nisem šel do 12 leta. Šele z 12 letom sem se prvič peljal z vlakom.«

»Nemška ofenziva leta 1943,« je njegov odgovor, ko ga vprašam o najbolj živih spominih na vojno. »V nemško vojsko so bile takrat vključene tudi t. i. Vlasove enote. Vlasov je bil ruski general, ki je prestopil na nemško stran. V svoje enote je vzel tudi pripadnike mongolskih ljudstev in ti vojaki so bili naravnost divjaški. Moj oče je bil v partizanih, z mamo smo bili sami doma. Naenkrat so pridrveli k nam in nikoli ne bom pozabil nasilja, ki so ga izvajali nad civilnim prebivalstvom.« Nekoliko se zamisli in pravi, da je dobro, da mladi poznamo vojno le iz pripovedovanj, filmov in knjig. »Ne vem, če si res znate predstavljati, kaj vojna pomeni, ker vojna je grozota takrat, ko jo sam doživljaš.«

Družina Bogataj se je po vojni preselila na Štajersko, v bližino Gornje Radgone. Ker so živeli ob meji, je občutil moč nacionalne zavesti. Mejna reka Mura je bila takrat popolnoma neprehodna, saj je bil most, ki je povezoval slovensko in avstrijsko Radgono porušen. Obnovili so ga šele leta 1952. Pogled na sosednje mesto je bil pretresljiv. Leta 1945 so na avstrijski strani potekali siloviti spopadi med nemško vojsko in rusko armado in za njimi je ostalo zgolj še mesto ruševin.

Po končani nižji gimnaziji se je odločil za učiteljišče in te odločitve ni nikoli obžaloval. Svoj poklic je dvakrat opravljal v Goriških Brdih, med tem pa so ga poslali še na višjo pedagoško šolo, kjer je študiral geografijo in zgodovino. In potem je prišla v njegovo življenje Ajdovščina. Svojo 35-letno učiteljsko pot v Vipavski dolini je začel 2. septembra 1959. In spomni se, da ga je prvo leto bivanja močnejši sunek burje vrgel na tla pri mostu čez Hubelj. 

Avtocesta, ki pelje skozi dolino, je zagotovo staro mesto potisnila stran od oči morebitnih obiskovalcev. Bogataj se spomni, kako pomembno središče je bila Ajdovščina. Še posebej, ko je avtobusna postaja stala na samem Lavričevem trgu. Z razvojem Nove Gorice je izgubljala  pomen, potem pa se je od nje ločila še vipavska občina. »V zadnjih letih smo izgubili vsa večja industrijska podjetja in na ta potencial nikakor ne moremo več računati. Žalostno je, da se je prevečkrat gledalo zgolj na lastno korist in ne na korist razvoja doline. Menim, da se bomo morali usmeriti v nove dejavnosti. Zaradi zelo ugodne prometne in prehodne lege naše doline imamo velike možnosti za razvoj turizma in prometa. Pomembno je tudi kmetijstvo, ki bo lahko z vinom, sadjem in zelenjavo zadovoljevalo potrebe domačega prebivalstva in obiskovalcev naše doline.«

Ko beseda nanese na trenutni politični položaj naše države, reče: »Rešitev je v strpnosti ljudi. Med nami obstajajo razlike, a v imenu skupnih ciljev bi morali usklajevati ena in druga stališča.« Ko ga vprašam, zakaj obstaja taka razdvojenost, me spomni, da je pred 2. svetovno vojno obstajalo precej živahno strankarsko življenje med liberalci in klerikalci. »Če bereš časopise iz tistega obdobja, vidiš, da so se besedno prezirali še bolj kot danes. Poznam primer iz Logatca, ko so na hribu nad našo vasjo postavili evharistični križ in ni minilo dolgo, ko so ga nasprotniki požagali. In ta napetost se je nadaljevala med vojno, ko so eni stopili na stran okupatorja, drugi pa v narodno osvobodilno gibanje. Neki italijanski general je v času oblikovanja bele garde dejal, da bo to tako vplivalo na ljudi, da se še desetletja in desetletja ne bodo pomirila čustva.«

In kaj počne Pavel Bogataj danes? Lahko si mislite. Bere. Knjige še naprej ostajajo njegova velika strast … in vrt. Svojo visoko obletnico je praznoval v krogu svojih prijateljev in seveda najdražjih. Družina je le tista, ki ga je kljub burji, uspela obdržati v Ajdovščini.

Eva Furlan