Pod tem naslovom je potekala 16. decembra 2022 že tradicionalna prireditev dijakov Srednje šole Veno Pilon iz Ajdovščine, in sicer v Dvorani prve slovenske vlade.
Koronski časi, ki so nas v preteklosti doleteli, so slavnostno prireditev pomaknili na daljavo, zato je bilo letošnje praznovanje še bolj slovesno, veselo – praznično. V središču dogajanja je bila ljubezen, kar so sporočali že Gregorčičevi verzi, ki so se izpisovali v ozadju. Nastopajoči pa so jo iskali v pesmi, v besedi in v plesu.
Ko se je bližal začetek prireditve, se je polnila avla naše dvorane in trema na odru, pravzaprav razburjenje, je naraščalo. Vedeli smo, da se bodo prireditve udeležili mnogi starši in drugi prebivalci Ajdovščine, ki jih je pripeljala izkušnja iz preteklosti, da so jih znali naši dijaki razveseliti in obogatiti z različnimi interpretacijami dramskih del in pesmimi, da so uživali v naših nastopih. Med povabljenimi gosti so bili tudi nekdanji delavci naše šole, ki z veseljem spremljajo življenje na njej. Menim, da jih nikoli ne razočaramo s svojim delom in prizadevanji, da bi dobro nadaljevali njihov trud.
Tudi z letošnjo prireditvijo, ki ni bila skromna, smo želeli dokazati, kaj zmoremo, želimo in hočemo. Tistega dne je bila dvorana naša, kajti prireditev se je trikrat ponovila. Najprej je nastopajočim zaploskalo pol dijakov, nato so prireditev ponovili drugemu delu pilonovcev, zvečer pa so oder napolnili nastopajoči za širšo javnost. Dvorana prve slovenske vlade je namreč premajhna, da bi se prireditev le enkrat zaigrala, kar bi bilo zelo lepo.
Program je bil tudi letos bogat. Sestavljale so ga različne pesmi in misli, dramski odlomek, ples in instrumentalisti. Nastopali so številni dijaki iz različnih razredov, in sicer iz programov gimnazije in predšolske vzgoje. Prvi del kulturnega programa je bil namenjen domovini, kajti v teh prazničnih dneh je njen dan. Recitatorji so slovesno izpovedali svojo ljubezen do naše zemlje, njenih lepot, na katere smo ponosni, do naših voda, pravzaprav do vsega, kar je naše. Pevski zbor je s svojimi pesmimi dopolnil želje za svetlo prihodnost naše domovine in nas vseh.
Gost večera je bil Vili Resnik, ki je s svojim nastopom zaokrožil ljubezen do naše doline in njenih ljudi. Nekaj časa je nastopal na odru, potem pa ga je navdušenje potegnilo med gledalce v dvorano. Tudi publiko je vabil, da mu je pripevala in ploskala v navdušenju, pevski zbor ga je z odra dopolnjeval, kar se mu je zdelo domače in prijazno. Tudi sam se je domače počutil med nami, zato upam, da nas bo še kdaj razveselil s svojimi melodijami.
Vrh prireditve so bile tople besede ravnatelja g. Andreja Rutarja. Vedno je pripravljen spodbujati k ustvarjalnosti, delu in veselju, zato je njegovo voščilo zvenelo kot svetel kažipot vsem nam v novo leto. V svojem govoru je poudaril pomen ljubezni do sočloveka, do domovine in do našega sveta, za katerega moramo skrbeti, kajti to je naša prihodnost. Zelo smo bili ponosni in veseli, da je našo prireditev s svojim obiskom počastil poslanec Evropskega parlamenta g. Matjaž Nemec. Ta obisk je obljubil dijakom naše šole, ko so v novembru obiskali Bruselj. In obljuba dela dolg. S prisrčnimi besedami in s toplim nasmehom je zaželel vsem prisotnim mir v prihajajočih praznikih in srečo v novem letu. Pilonovci smo ponosni, da je bil g. Nemec dijak naše šole. V svojih besedah se je spominjal nekaterih profesorjev in sošolcev in povedal je, da mu je bilo na naši šoli lepo. Obljubil je, da se bo trudil napraviti vse, da bi vsi delali, se učili in ustvarjali v miru in svetli prihodnosti.
Voditeljica, dijakinja, se je obema govornikoma zahvalila za prijazne in tople besede in jima podarila planiko, ki se je simbolno povezovala z jedrom prireditve, to je bil odlomek iz Tavčarjeve novele Cvetje v jeseni. Dramatizacija je prikazovala življenje na Jelovem Brdu, ljudi, ki so v trudu in potu preživljali sebe in svojo družino, daleč od mestnega vrveža in daleč od ljubljanske megle. Poznali pa so srčno ljubezen, ki so jo znali deliti z drugimi. Prav tu, na Jelovem Brdu, je obstala tista ljubezen, ki je valovila po naši dvorani od začetka prireditve.
In dvorana je obnemela, ko se je na odru advokat Janez, sit ljubljanskega mestnega življenja, odpravil k svojim sorodnikom na Jelovo Brdo. Čeprav njegova trditev, da je kmet kralj, za tiste čase ni bila resnična, jo je s pogumnim korakom mahnil iz ljubljanske megle. Pisarniške papirje je vrgel pod mizo, vzel kovček in odromal peš v škofjeloške hribe. Pri Presečnikovih so ga bili veseli. Gospodarjeva modra beseda je gostu povedala, da je dobrodošel. Nobenega pozdravljanja, nobenega objemanja, človek mora iz besed začutiti, da je med svojimi. Mati Barba je poskrbela, da je zadišalo po domači hrani, ki se je kadila iz velike sklede sredi mize. Vsi so zajemali iz ene sklede, z lesenimi žlicami, kdor je bil hitrejši, ta je dobil več. Le hči Meta, kot jutranja zarja nad Blegošem, je sramežljivo spremljala dogajanje od strani. Ljudje v hribih so bili odmaknjeni od družbe, živeli so kot ptica z naravo, v kateri so se počutili varne.
Iz Metinih besed in pesmi smo gledalci začutili pravo ljubezen. Njene pesmi, prirejene prav za ta dogodek, so kot pomladni veter božale ušesa poslušalcev. Mila izpoved, pomešana s hrepenenjem in bolečino, je polnila oder, da je dvorana utihnila. Meta bi kar odšla z Janezom v Ljubljano, kamor so ga klicale dolžnosti. Vendar obljuba, da bosta mislila drug na drugega, je ostala. Uresničila se je, toda gledalci v dvorani tega nismo več videli. Igralci so se zelo potrudili, igro so domislili in se vloge naučili do podrobnosti. Te so sprejeli in se vanje vživeli, čeprav ni bilo lahko, kajti Tavčarjevi časi in njegovi kraji so nam daleč, vendar ljubezen, ki so jo z dramatizacijo izpovedali, je živa in ne pozna časa in ne kraja. Zaplavala je po dvorani in se dotaknila gledalcev. Igralci so bili oblečeni v oblačila iz tistih časov, prav tako nas je v škofjeloško pogorje povabila scena, celo zvonovi na Gori so vabili. Res, doživeli smo trenutek preteklosti, iz katere poganjajo korenine našega časa. Ponosni smo nanjo in dobro je, da jo poznamo, kajti uči nas, vzgaja in razveseljuje.
In potem je dvorana zaplesala. Glasbeni razredi so pripravili svoje glasbene točke. Mladostna vedrina je zagospodarila na odru in odmevala od sten. Zdelo se mi je, da je pela in plesala cela dvorana. Obiskovalci so s ploskanjem spremljali nastopajoče in v navdušenju bi se jim pridružili na odru. Dijaki so poiskali božične napeve, ljudske pesmi in druge znane melodije. S plesom in gibi so vlili življenje besedi in zvokom. Oder je bil plesišče mladosti, veselja in razigranosti, ki se je prenašala tudi med publiko.
Tradicionalna prireditev je dokazovala dobro delo in prijetno življenje na naši šoli. Dijaki so lahko prikazali marsikaj lepega, zanimivega in veselega, kar so se ob učnem programu še lahko naučili.
Celotno prireditev je bogatila instrumentalna glasba. Dijaki so nastopili z različnimi glasbenimi točkami. Instrumentalna skupina, ki je obogatila dogajanje, je ubrano zaokrožila prireditev. Glasbe je bilo veliko, boža dušo in srce, peli so posamezni pevci, peli so v zboru; torej mladost je pela in plesala. Prireditev, zdelo se mi je, da bi lahko še trajala, je prevevala ljubezen. Ta je živela v besedah, v glasbi, njen simbol je krasil članice pevskega zbora, našli smo jo v igri, na obrazih nastopajočih in v njihovem sporočilu.
Povedanih je bilo veliko toplih besed, izraženih je bilo mnogo želja. Da bi se le uresničile!