Vedno znova ugotavljam,da so Slovenci živeči za našimi mejami, veliko bolj Slovenci,kot smo mi v domovini.Ko so prazniki-pozabimo na slavje,in zastave,pozabimo,da imamo svoj jezik in veliko besedi v stavkih uporabljamo v angleščini.Doslej so mi še vedno najbolj v spominu ostali Slovenci v Braziliji,ki ne samo ,da govore dobro domač,slovenski jezik ampak znajo tudi pesmi,ki jih v domovini skoraj ne slišiš.
Tokrat sem imela priliko spoznat naše zamejce na slovensko-italijanski meji.
Spoznala sem ljudi ,ki so dolga leta živeli za železno zaveso.Monošter na Madžarskem.Dolgo sem odlašala in vendar sem tokrat uspela priti do Rezije.Na poti tja- pa sem najprej spoznala Belopeški jezeri,ali Magartski jezeri.Jezeri imata več imen,jezeri v Mangartski dolini sta ledeniška jezera in na nadmorski višini 924 m in to sta jezeri,ki so jo Italijani 1971 predlagali za narodni park.Čudovita vegetacija,tu in tam še nekaj snega konec aprila-skratka prečudovita zadeva za pohodnike.
Nadaljevanje vožnje po ozki gorski cesti pa te pripelje cesta do gorske vasice Rezije,vasica,ki je vklesana globoko v goro nad krajem in kjer potresi niso kraju prizanašali.Žal je vsako leto manj ljudi v kraju a vendar so tako zelo srečni,ko jih obiščejo Slovenci,da se celo zelo dobro trudijo spregovoriti v razumevajočem jeziku,kajti njihov dialekt je nam nepoznan in težko razumljiv.Zato kustus v kraju, v muzeju,dvorani,kjer vse diha za Slovenske ali Furlanske navade,jezik in ples,narodno nošo-pove vse zelo zanimive stvari v razumljivem jeziku in v njihovem dialektu.Nauči obiskovalce tudi njihovih plesov in pove veliko o življenju teh skromnih ljudi,ki so se svoj čas ukvarjali z brušenjem nožev,škarij- »aparaturo » pa so vozili in jo imeli na kolesu in se vozili po mestih in vaseh,da so s tem preživljali družine.Solbica mi je ostala posebno v spominu,ker je vse zelo visoko,vzpetine,kjer ni možno vrtnariti in vendar ne manjka rož,ki kraj vseeno polepšajo.Slovenija- Tako Ljubljana,kot Maribor sta v znak spoštovanja do naših REZIJANCEV – vsak po eno Rezijansko ulico.Zaradi gospodarskih razmer pa je tukaj izseljevanje mladih veliko-posledično pa je rodnost v kraju vedno manjša in s tem tudi vse manj mladih govore rezijanščino.Zanimiv gorski svet,čeprav se mi zdi,da so ti ljudje na koncu sveta,pozabljeni.Ko sem pogledala hiše grajene tako zelo visoko vkopane v skalo-me postane za te ljudi strah,da bi se kaj zgodilo in bi zgrmeli v dolino.Potresi jim ne prizanašajo in vendar jih veže domača gruda.
