Logo MojaObčina.si

Žiri

DANES
9°C
-1°C
JUTRI
9°C
-2°C
2868

Povabilo na Mrzlik nad Žirmi – že od nekdaj na meji

Na redko kateri vrh se je možno povzpeti z lokalno planinsko obutvijo. Mrzlik, vrh nad Žiremi, kateremu manjka le nekaj sežnjev do tisočice, je prav tak. Sprejmite vabilo na prijeten krožni planinski izlet, primeren za vse – družine, raziskovalce Rapalske meje, ljubitelje razglednih oblih hrbtov, …

Na pot se bomo podali izpred Muzejskega društva Žiri oz. Krajevne knjižnice Žiri. Parkirate lahko ob stavbi. Nekaj deset metrov še sledimo cesti v smeri jugozahoda, t.j. v smeri Idrije, nakar zavijemo desno v breg. Še nekaj asfaltnih ovinkov in končno stopimo na »pravo« planinsko pot. Vodi nas ob robovih obširnih travnikov, tu in tam mimo osamljenih domačij, dokler ne prispemo v Breznico pri Žireh s prikupno cerkvico. Ob njej si lahko oddahnemo, spijemo čaj ali kaj malega prigriznemo. Lahko pa se odpravimo na manjši raziskovalni pohod ene ali obeh bližnjih italijanskih mejnih vojašnic.

Naprej sledimo markacijam ali v tem času verjetno uhojeni gazi. Sprva ob travnikih, nato čez gozd. Na njegovi drugi strani stopimo na neporasel in širok hrbet Mrzlega vrha. Na njem je njega dni stala vojašnica fašistične mejne milice. Ostanke lahko opazimo skrite v gozdičku, ki kot šop las bode iz vrha Loncmanove Sivke, kakor se imenuje vrh.
V križišču pri domačiji naletimo na smerne table: leva pot vodi proti bližnji, 10 minut oddaljeni Sivki (točka Slovenske planinske poti), desna pa proti Planinski koči Mrzlik. Zavijemo desno in nadaljujemo po cesti. Le nekaj korakov pred kočo ob cesti naletimo na glavni mejni kamen nekdanje Rapalske meje (Mejnik 38). Ob njem stoji tudi informativna tabla. Škoda bi si ne bilo vzeti časa za nekaj minut zanimivega branja.

Pred kočo, ta stoji na mestu nekdanje mejne stražarnice Kraljevine SHS oz. kasneje Kraljevine Jugoslavije, se razprostira velik travnik, primeren za vse vrste snežnih norčij. Na saneh, na smučeh ali pa zgolj s kepo v rokah. Škoda je le, da je v času epidemije koča zaprta. Zato nikar ne pozabite doma toplega čaja in okusnega okrepčila.
Sestopili bomo po drugi poti. Kmalu potem ko pomahamo koči v slovo, nas že presenetil obširen in res lep razgled na Porezen, Blegoš in druge vrhove Škofjeloškega in Cerkljanskega hribovja in Bohinjsko-Tolminskih gora. Zdijo se kot na dlani! A planinska pot nas kmalu prikrajša za te razglede. V širokih okljukih nad Jarčjo dolino, zdaj v gozd, zdaj čez travnike, se zlagoma spuščamo v dno omenjene doline. Tam previdno prečkamo cesto in nadaljujemo po stezi vse dokler ne prispemo do vznožja Ledinskega griča. Slovo od tokratnih klancev storimo pri osamljeni cerkvici Sv. Ane.
Do cilja, torej našega parkiranega prevoznega sredstva, pa nas loči le še polurni »sprehod« ob Poljanski Sori.

Cel krog nam bo v kopnem vzel slabih 5 ur. Snega pa lahko hitro doda uro ali dve. Za ta krog si moramo zato vzeti kar cel dan časa. Pa tudi sicer se ne splača hiteti na tem izletu. Ponuja nam namreč precej - lepe poti brez strahu pred gnečo, obširne razglede in številne priložnosti za nadgradnjo kulturnega in zgodovinskega znanja.

Iz nastajajočega Vodnika po Rapalski meji, avtorja Dušana Škodiča

Domačini pomnijo več dogodkov, povezanih z Rapalsko mejo in kontrabantom (čezmejnim tihotapljenjem). Mejo je prehajala velika količina blaga, ki so se ga ljudje kajpak želeli na drugi strani čim prej znebiti in priti do denarja ali drugega blaga. To so lahko opravili takoj za mejo, v prvi vaški trgovini ali celo v improviziranih skladiščih, ki so jih uredili podjetnejši domačini. Menjava je bila opravljena hitro, tihotapec je lahko že takoj kupil drugo blago, ki ga je odnesel v obratni smeri in tako povečal dobiček.
Ob cesti med Sovodnjem in Fužinami na naslovu Koprivnik 1 stoji hiša, v kateri je bila vaška trgovina. V lasti sta jo imela Matija Debelak in njegova žena Malka. V trgovini »pri Malki« naj bi bila pravcata kontranbantarska trgovska baza, kjer se je kopičilo in preprodajalo blago.
Druga, žalostna zgodba seže v prvo povojno leto. Rapalska meja je do preklica leta 1947 še veljala, varovali so jo člani KNOJ-a. V začetku leta 1946 je 22-letna Pavla Vončina iz Masor, ki je že kot otrok tihotapila blago preko meje, našla novo priložnost in čez mejo prenašala idrijske čipke. Knojevci so imeli med domačimi terenci informatorje in v tistem času so predstavljali neomejeno oblast na stari meji. Težko je reči, ali sta bila vzrok zgolj tihotapstvo in Pavlina trma, saj so jo enkrat že prijeli in popisali. Bila je zelo lepo dekle, kar bi prav lahko pripeljalo tudi do kakšnega moškega maščevanja. Zajeli so jo na primorski strani in jo mimo nekaterih domačinov gnali na drugo stran meje. Potem ko so jo nekaj dni pogrešali, so jo domačini našli ustreljeno nekaj korakov od meje, na jugoslovanski strani. Glavni mejnik št. 38 je nema priča dogodka, ki se je leto po koncu vojne zgodil na tem mestu.

vir: spletna stran Planinske zveze Slovenije

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi