Nekateri duhovniki pridejo v župnijo za nekaj let. Gospod Mirko Škoflek pa je pred štiridesetimi leti prišel v Šempeter v Savinjski dolini in ostal. Danes si marsikdo med nami Šempetra brez njega sploh ne predstavlja.

V nedeljo, 28. junija, smo župljani skupaj z njim praznovali 40 let njegovega služenja v naši župniji. Ob prazniku farnega zavetnika sv. Petra in blagoslovu obnovljene cerkvene strehe je bilo čutiti predvsem eno – iskreno hvaležnost za človeka, ki nas že štiri desetletja povezuje.

Priprave na praznovanje so bile pravzaprav odsev vsega, kar je gospod Mirko, pred tremi leti tudi zlatomašnik, skozi leta sejal med ljudi. V Župnijskem pastoralnem svetu smo hitro ugotovili, da ne pripravljamo le jubilejne slovesnosti, pač pa praznik celotne skupnosti. Med zbiranjem spominov, zahval, voščil in anekdot za jubilejno knjigo, ki so jo soustvarili župljani vseh generacij, smo znova odkrivali, koliko lepih vezi je v teh letih spletel med nami. Knjiga tako ni postala le darilo župniku, temveč dragocen zapis življenja naše župnije.

Ganljiv trenutek je sledil že pred začetkom svete maše. Več kot šestdeset nekdanjih ministrantov je naredilo častni špalir svojemu »gospodu Mirku«. Danes so to odrasli možje, nekoč pa fantje, ki jih je učil streči pri oltarju, jih spodbujal in spremljal pri odraščanju. Njihovi nasmehi in iskreni pogledi so povedali več kot besede. Morda prav ta prizor najlepše pove, kaj pomeni štirideset let zvestobe enemu kraju. V tem času je pripravil več kot 800 mladih na prejem zakramentov, poročil več kot 150 parov in pustil neizbrisen pečat v življenju številnih družin.

Slovesnost je s petjem obogatil združeni pevski zbor treh cerkvenih zborov in lepo sodelovanje vestnikov. Med mašo je gospod župnik podelil tudi priznanji, našega škofa msgr. dr. Maksimilijana Matjaža, dolgoletnima organistkama Nives Halužan in Mateji Zvonar Kandare za njuno štiridesetletno zvesto in požrtvovalno služenje. Že ob prihodu v Šempeter je namreč gospod Mirko glasbeno službo zaupal mladima dekletoma in jima dal priložnost, da s svojim talentom bogatita bogoslužje.

Obnova cerkvene strehe, ki smo jo uspešno izpeljali v letu 2025, je bila veliko več kot gradbeni projekt. Bila je dokaz, da zna skupnost stopiti skupaj. Župljani in prijatelji Šempetra so darovali les, pomagali pri pripravah, zbirali sredstva, mojstri krovci pa so streho v enem mesecu strokovno prekrili. Še pred božičem je bilo vse poplačano. Blagoslov strehe pa je bil nekaj posebnega. Ker je Šempeter v času epidemije s skupnimi močmi pridobil gasilsko vozilo z dvigalom, je prav to dvigalo poneslo gospoda Mirka nad cerkev, od koder je blagoslovil novo streho in spodaj parkiranje traktorje lastnikov Steyr kluba. Prizor, ki je požel navdušenje, nasmehe in dolg aplavz, ni bil le simbol poguma, ampak tudi njegovega mladostnega duha in veselja do življenja.

Po maši smo se zbrali ob skupni mizi. Tako kot v času priprav je bilo tudi tam čutiti nekaj, česar ni mogoče organizirati – hvaležna domačnost. Pogovori, smeh, kosilo, pecivo, torta, sladoled in osvežilna pijača so bili le spremljevalci tistega, kar je bilo v resnici največji razlog za praznovanje: da že štirideset let živimo ob človeku, ki ljudi dobrohotno povezuje.

Ob koncu smo si bili enotni v eni želji – da bi gospod Mirko med nami še dolgo ostal takšen, kot ga poznamo: preprost, nasmejan, dostopen in srčen. Tak, ki nas pozna, nam deli zakramente in oznanja božjo besedo. Njegova največja zapuščina je poleg novih orgel, vseh obnovitvenih del (še v letošnjem septembru nova cerkvena fasada), občestvo ljudi, ki zna stopiti skupaj, sodelovati in ostati povezano. In prav to je dar, ki ga je v štiridesetih letih pustil Šempetru.