Ko sem na Moji občini si. prebrala članek gospoda Gašperja Tominca »Šest kilometrov nove sprehajalne poti«, sem si takoj rekla:
»Tole moram pa ugotoviti, kje se nahaja.« Ker sem zelo vesela vsake nove pridobitve v občini, če pa je to še rekreacijska pot, pa še toliko bolj, sem raziskovanje vzela zelo resno.
Malo sem začela poizvedovati in prav hitro sem bila seznanjena, kje se ta pot nahaja. Na Vrhniki se začne na stari postaji, tam kjer je bila nekoč Ščetinarna, ali kjer je sedaj mizarstvo Vidmar. Označeno ni še nič, to bo šele drugo leto, ko bodo s potjo nadaljevali do Podlipe. Menda bo tudi kakšna klopca ob poti.
Pot je kar precej široka, nasuta s peskom, dobro utrjena. Krasna za pešce, kolesarje, tekače in pozimi primerna tudi za tek s smučmi. Ob desni strani se vijuga reka Podlipščica, ki nas spremlja do Podlipe. Podlipska dolina je del barja z veliko travniških površin, na bolj suhih tleh so njive, kjer najbolj uspeva koruza. Naselja so se umaknila na obronke gričev, da so varna pred poplavami.
Hodila sem in hodila in si rekla:
»Nekam bom že prišla, izgubila se ne bom.« Toplo jesensko sonce me je grelo, po nebu so me spremljale črne kavke in spuščale svojevrstne glasove. Zanimivo. Zelo sem uživala v jesenskih barvah, ki jih nudi narava. Prišla sem do kompostarne Rosa in še malo nadaljevala pot. Kmalu sem bila na cesti, ki pelje v Ligojno. Ogledala sem si in poslikala novi most, ki je enkraten. To je bilo za prvi dan dovolj.
Naslednji dan sem se namenila naprej. Z avtom sem se peljala v Kote in tam povprašala domačine za novo pot, ki pelje v Podlipo. Je še ena bližja pot, ki pelje s ceste za Ligojno, kar sem ugotovila šele pozneje. Domačini so mi pokazali pot in tudi avto sem lahko parkirala ob velikem zelenem šotoru. Pot pod noge in že sem bila na pravi poti proti Podlipi. Srečala sem kar nekaj Vrhničanov, ki so tudi zelo navdušeni nad to novo pridobitvijo. Skoraj eno uro sem hodila, si ogledovala naravo, ki je zelo pomirjajoča. Prišla sem do novega lepega lesenega mostu, ga prečkala in že sem bila na drugi strani te poti in ob reki Podlipščici , ki pa te od tu naprej spremlja na levi strani. Še nekaj časa sem hodila in prišla do lokalne poti, ki pelje v Pajserjev kot. Tukaj je tudi avtobusna postaja za Podlipo. To je bilo moje drugo uspešno popoldne na novi trasi poti. Se pa pot še nadaljuje do domačije Bukovec.
V prihodnje je v načrtu nadaljevanje trase, ki je zarisana po južni strani doline, v osojah. Pot bo potekala vse do Žabje vasi v Podlipi. Ta del poti bo bolj primeren za poletje, ker bo potekala po senci. Ureditev rekreacijske poti je financirala občina Vrhnika in domačini v Podlipi so priskočili na pomoč.
Lepa je naša Podlipska dolina, vredna ogleda in sprehoda. Pot je ravna in nezahtevna. Pojdite in si oglejte, čas vam bo hitro minil in pljuča se bodo napolnila s svežim zrakom , posebno še sedaj, ko smo v corona času.
Fani Šurca
