Spominja se, da so ga za kolesarstvo konec 70-ih let, navdušili predvsem Gromovi iz Stare Vrhnike, Tine Suhadolnik, Cveto Mole, Jože Justin, Peter Petkovšek in Pavle Kovač - vsi z Vrhnike. Med njimi velja omeniti tudi mladega Simona Arsiča, ki je kasneje celo zmagal na dirki Juriš na Vršič. No, kot pravi, je mogoče tudi kakšnega pozabil. Kakorkoli, najprej si je kupil specialko, znamke Rog Elite. Nakup mu je svetoval omenjeni Pavle Kovač, ki je delal v tovarni ROG Ljubljana in kateri mu je kasneje kolo po potrebi tudi servisiral. Še danes ga ima in z njim je prevozil vse maratone. Kolo je izdelano iz t. i. columbus cevi in ni ravno lahko. Še vedno porablja »tubularje« in po prestavno razmerje 11-28 in 42-52. Glede na dejstvo, da vsako leto prevozi okoli 4500 kilometrov, sva izračunala, da je v vseh teh letih z njim prevozil cca.160 000 kilometrov, kar za navadne smrtnike pomeni to, da je vsak 4x obkrožil planet Zemlja.
Kupil si je tudi nogometne čevlje v trgovini Slovenija šport v Ljubljani, na njih odvil »krampone« in z njimi odvozil vsaj 15 velikih maratonov Franja. Kasneje si je kupil še šprintarice znamke Kern, saj se drugih v takratni državi ni dalo kupit.
Za prvi maraton Franja v ŠC Tacen leta 1981 je poskrbel, žal že pokojni, Peter Petkovšek, in sicer enotne drese v barvah Vrhnike.
Nande pove, da je eden izmed treh v Sloveniji, ki so prevozili prav vse Velike maratone Franja. Zato so ga teden pred pričetkom letošnjega maratona odgovorni iz ŠD Rog in BTC povabili na tiskovno konferenco, kjer je opravil intervjuje z novinarji, nekaj fotografiranj in se počutil kot pravi profesionalec. Takrat so mu slovesno podelili tudi poseben kolesarski dres z napisom, da je prevozil vse 40 Maratonov Franja (priloga). Direktor dirke g. Penko mu je ob tej priložnosti izrazil željo, da bi jim odstopil svoje kolo za muzej, vendar se je odločil, da bo poskušal z njim doseči še tistih 10 maratonov, ki mu manjkajo do magične številke 50!
Spomnil se je nekaterih posebej hudih padcev v katerih je bil udeležen in je razen nekaj odrgnin odnesel cele kosti. Tako je padel na makadamskem delu spusta s Kladij nad Cerknim, ko je pri veliki hitrosti pristal v bližnjem grabnu. Prav tako se spomni množičnega padca pred Cerknim, ko je s kolesom trčil v obcestni drog javne razsvetljave. Zlomil je gonilko in ni odnehal. Odšel je peš do znanca v Cerkno, kjer improvizirala, da sta odlomljeni ter fiksni gonilke povezala z vijakom. Prijatelj mu je dal s sabo še ključ, s katerim je do Tacna, kjer je bil cilj, nekajkrat popravil vijak.
Nande ne bi bil posebnež, če seveda ne bi naredil ob tem tudi kakšne neumnosti. Vsaj tako mu je rekel dr. Kogoj na Vrhniki, ko je tistega leta imel karambol z avtom, polomljenih nekaj reber in je ležal v Kliničnem centru v Ljubljani. Ker je bil že prijavljen na dirko je enostavno pobegnil iz bolnišnice in jo tudi odpeljal. Trpel je kot žival in vendar preživel. Po dirki je na Vrhniki obiskal dr. Kogoja, ki mu je tako tudi rekel. Verjetno je doktor imel prav.
Spomnil se je tudi tega, da je vedno imel ogromno defektov. Uporablja namreč »tubularje«, katerih menjava ni tako enostavna, predvsem je pa počasna. Je pa nekoč na eni sami dirki v cilj s seboj prinesel vsaj 10 predrtih tubularjev, ki jih je našel ob trasi in jih je nato doma zašil ter sam uporabljal.
Na koncu je omenil še, da je prevozil tudi vseh 41 jurišev na Vršič s prav istim kolesom in bo s tem nadaljeval vse dokler mu bo dovoljevalo zdravje.
Kaj je treba povedat na koncu? Pravzaprav nič. številke same povedo vse in hkrati impresionirajo.
Nande, vsekakor naj te spremlja sreča na slovenskih cestah in hkrati ostani zdrav ter tak kot si vedno.
Miran Stupica
