Agatha svetuje na podlagi urina, njeni čaji pa marsikateremu človeku resnično lajšajo tegobe ali ga celo ozdravijo.

Družinsko tradicijo je, kot pravi Agatha iz Roj pri Šempetru v Savinjski dolini, prinesel že njen prednik Josip Permoser, ki se je leta 1913 z družino preselil na Drenov Grič. Po njegovi smrti je z delom nadaljevala hči Anika Permoser Stanovnik, ki je bila pozneje znana po izrednem videnju in izkušnjah, ki jih je nesebično delila med ljudmi. Takrat niso zdravili le ljudi, temveč tudi živali. Kot pravi, je bila hiša, ki je stala še na starem naslovu, vedno odprta za vsakogar ne glede na plačilo, a so ljudje iz hvaležnosti prinašali darila in tako izkazali zahvalo za dobro storjeno delo, družini Permoser pa pomagali pri preživetju. Še zdaj je na prvem mestu pomoč sočloveku in ne zaslužek, ki je v tem času eden temeljnih prvin hitrega sodobnega človeka. Dejavnost je  pozneje potrkal tudi med prvo in drugo svetovno vojno, vendar so jo po drugi svetovni vojni preganjali; seveda to ni ustavilo ljudi, ki so na Drenov Grič prihajali po pomoč enako kot dotlej. Vendar niso prihajali tako vidno in slišno, saj bi zaradi tedanje oblasti lahko imeli resne težave. Vendar človeka v iskanju pomoči nič ne ustavi, tako tudi zdravja željnih ni ustavila oblast. Pred jutrom so zaradi varnosti namreč legli k počitku kar v njihov domači hlev ali pa si poiskali zavetje v bližnjem gozdu, ob zori pa prišli v hišo in iz nje odšli bogatejši z zeliščnim napitkom, ki je bil za marsikoga še zadnje upanje! Že Anika Permoser Stanovnik je bila znana po vzorcih jutranjega urina, ki so ji ga ljudje pokazali, ona pa je v njem prepoznala trenutno stanje organizma, na podlagi katerega je svetovala o pravilnem načinu življenja in pripravila ustrezne zeliščne »zvarke«. »Duša ponoči počiva na ledvicah,« zato je menda jutranji urin  značilen in se na njegovi podlagi ugotavlja človeške tegobe. Po Aniki Permoser Stanovnik  je poslanstvo prevzela hči Jožica Sedej, ki je  letos januarja na žalost preminila, za seboj pa pustila ogromno zapuščino, ki se skriva v znanju hčerke Agathe, ki že dvajset let dela samostojno po maminih napotkih in nadaljuje s pomočjo bolnim. Tudi sama pravi, da ji ljudje s tem, ko ji pokažejo svoj urin, nekako zaupajo in to so zanjo pozitivne vibracije, kot pravi, zato jim lahko svetuje in pomaga. Z gospo Agatho sva večkrat skrenila s teme, a kljub vsemu je zgodovina hiše najpomembnejša, kot pravi. Pri celotni dejavnosti je bila pomembna tudi druga Permoserjeva žena, gospa Elizabeta Ponikvar Permoser, ki je po njegovi smrti leta 1928 opravljala poklicno dejavnost konjača - veterinarskega higienika, kar so pri njihovi hiši opravljali vse do leta 1994, ko je z dejavnostjo prekinil Agathin brat Jožko Sedej, ki je dejavnost prepustil veterinarskemu zavodu. Pred njim  je to delo opravljal Jože Sedej, ki je bil v njihovi družini zadnji »šintar«. Delo veterinarskih higienikov se je v njihovi hiši namreč prenašalo po moški strani in je bilo vzporedno z zdravilstvom, ki se je prenašalo po ženski, vendar je zdravilstvo obstalo in se do danes ni prekinilo, s tem pa pokazalo močnejšo  stran ženskega spola rodbine, saj se je dejavnost začela pred stotimi leti na tem kraju in se nadaljuje še dandanes. Sprva so delali na stari lokaciji, leta 2006 pa so se preselili na novo na Drenov grič 72c, kjer delujejo še dandanes.

Zdaj ljudje k njej prihajajo zaradi palete različni težav, od katerih je veliko takih z znaki organskih obolenj, izvirajočih iz psihičnih težav. Agatha pove tudi, da zdaj k njej prihajajo ljudje iz celotne Slovenije, držav  nekdanje Jugoslavije, Nemčije, Švice, Avstrije, niso redki celo Slovenci, ki po pomoč priletijo kar z letalom čez lužo. Vse gre z roko v roki z uradno medicino, kar pojasni tudi z dejstvom, da mnogi starejši ljudje k njej pridejo kar z zdravniškimi izvidi, škatlicami zdravil in seveda s prvim jutranjim urinom. Ona pa si za vsakega posebej vzame čas, se z njim pogovori, ga posluša in mu svetuje. Urin ji je pot do človeka, a ga pogleda le z njegovo privolitvijo, pravi, in se nasmehne. Zase je slišala že tudi, da je »čarovnica« a je zlobni jeziki ne motijo, kot pravi, saj slabo govorijo o njej le tisti, ki je ne poznajo in ji niso nikoli dali priložnosti, da bi jim pomagala. Zaupala mi je tudi, da je bila njena mama  Jožica pogosto v stanju, ko najraje ne bi več nadaljevala z delom, vendar so ljudje kar prihajali, ona pa jim je pomagala, saj druge izbire, kot pravi Agatha, ni imela. Ljudje so čakali na pomoč, takemu pa dober človek ne obrne hrbta in tako ga ni obračala tudi Jožica Sedej.

Poleg srčnega popuščanja, revmatoidnega artritisa, pogostih vnetij, padcev imunskega sistema zdravi tudi bolezni rodil, črevesa, želodca, jeter bolezni pljuč, ponosna je celo na otroke, ki so na svet »privekali« z njeno pomočjo, in na ledvične bolnike, katerim je mučne obiske velikih dializnih aparatov z znižanjem nivoja kreatinina v krvi prestavila za več let in jim tako preprečila ležanje v neprijetnih bolniških posteljah. Seveda vse ob pomoči redne terapije, ki jo predpisujejo zdravniki, in ob uravnoteženi zdravi prehrani, ki je po njenem mnenju bistvenega pomena za človekovo zdravje. K njej prihajajo tudi starši otrok, ki jih mučijo dolgotrajna močenja postelje, neješčnost, anemije, avtoimune bolezni, nemirnost, hiperaktivnost in še bi lahko naštevali, vendar otroku pripravi zelišča šele takrat, ko le ta začne z normalno hrano, to pa je od  šestega meseca starosti naprej. Zelišča niso kar tako, pravi, in v istem dahu doda, da so vse zeli, ki jih uporablja, pripravljene strokovno in so pregledane na podlagi farmacevtske industrije. Zeliščnih pripravkov ne daje na slepo, vsakdo jih lahko dobi le s predhodno najavo obiska pri njej osebno, za katerega se dogovori, pregledom urina, zanj pa se takrat potrudi po svojih najboljših močeh, ki jih ni malo. Sem zelo velik optimist, pravi, kljub velikim težavam, ki sem jih imela skozi življenje doslej. Morda mi to daje občutek za bolnega ali človeka v težavah. Hvaležna sem za dar, ki sem ga podedovala po prednikih. Moja mati me sicer ni nikoli obremenjevala s svojo dejavnostjo, govorila je, da vse pride ob pravem času in ravno tako bom ravnala jaz s svojimi tremi čudovitimi otroki, ki sicer že zdaj kažejo zanimanje za moje delo, vendar ne bom delala računov brez krčmarja. Premladi so še. Zagotovo pa bo nekdo nadaljeval z družinsko tradicijo, naj bo iz naše družine ali pa tudi ne, da ga bo le dejavnost zanimala in bo v njej uspešen, predvsem pa bo moral imeti »nekakšen instinkt«, ki ga imaš ali ne in jaz ga imam, je dejala. Po odhodu iz kraja sem ponovno pogledal na tablo s prečrtanim krajevnim imenom in si mislil: »Ne prihajajo ljudje od tod zdravi kar tako, saj so morda že zaradi imena zdravi kot »dren«.

Blaž Uršič

Fotografije: Blaž Uršič in osebni arhiv Agathe Sedej