Logo MojaObčina.si
DANES
3°C
0°C
JUTRI
2°C
-3°C
14102

Poredni Cankar

»Ne, fant je bil med nami otroki najbolj priden, tako so pravili o njem, čeprav je bil bolj nagajiv kot mi in najbolj navihan med nami vsemi. Nekaj let starejši sem bil kot Cankar, vendar je ta mladenič hodil po Vrhniki pokoncu, ošabno, navadno z obema rokama v žepih svojega suknjiča. Mi smo ga dražili s tem, da je ravnilo pojedel. Moj oče ga je imel zelo rad in večkrat me je namazal z brezovko, ker sem hotel Cankarja poboljšati.

Po zimi je bil hud mraz in četrt metra visok sneg. S sosedovim sinom sva napravila pred našo hišo drsalnico; zvečer v temi sva jo polivala z vodo, da je bila drugi dan bolj gladka in daljša. Navihanec Cankar naju je nekoč opazoval pri tem delu in ko sva šla v hišo, je natrosil po drsalici črepinj razbitih loncev in skled, Drugi dan grem na drsalico, se zapodim in telebnem po njej kakor klada ter si razbijem skoraj pol črepinje in koleno.

Drugi dan izvem, kdo je napravil to hudobnost. Počakam Cankarja in ga naklestim. Toda še isti dan pove soseda to mojemu očetu.

"Nace," me pokliče oče, "pojdi v hišo, boš šel po tobak." Ko sem bil v hiši, se oče postavi za vrata in seže na polico, kjer se nahaja brezovo olje za naše občutljive dele telesa. Pošteno me je namazal; še danes mi šumi po mišicah, in nič se ni oziral na moje rane.

O, to pa še ni vse!

V vrtu sem imel nastavljene ptičnice; lovil sem senice. Tudi tu vmes se je vtaknil Cankar. Jezen je bil name, pa mi je napolnil dve tičnici s - konjskimi figami. Nič sluteč Cankarjeve hudomušnosti, sem pobral tičnici, ker sta bili zaprti, in ju odnesel v hišo. V hiši previdno odpiram in moja mama se mi zaničljivo krohota. V tičnici - fige! Užaljen v svojem srcu, sklenem, da se maščujem nad zločincem, ki ga sumim.

Nekaj dni pozneje zalotiva s prijateljem Cankarja pri Sv. Trojici. Od veselja mi poskakuje srce, da se mi nudi tako ugodna prilika za maščevanje. Prijatelj pograbi Cankarja, jaz mu pa nabašem snega za srajco, da je bil ves moker. In kaj hočeš, Cankar je imel že takrat dobre zveze, pa je zvedel moj oče za to maščevanje in zopet je zdravil mojo bolezen s splošnim zdravilom - brezovim oljem.

Takih dogodkov sem doživel več. Cankar je bil že kot otrok neugnan rogovilež.

Odšel sem po svetu. Mnogo kasneje se srečava s Cankarjem na Dunaju. Na Dunaju mi je Cankar dopovedal, da sem Slovenec in takrat sem se pričel učiti v delavskem izobraževalnem društvu "Apollo" slovensko pisati in brati.

Najlepšo dobo sem pa preživel s Cankarjem v Trstu. Pripovedoval in pojasnjeval mi je vire, iz katerih je zajemal svoje motive.

Da, videl sem delavnico globoko v njegovi duši!


»Šaljivi in zbadljivi Nace«


Gornji zapis je izšel v Proletarcu 15. junija 1938 (let. 33, št. 1605), str. 3, spisal pa ga je Ignacij Mihevc - Nace z Vrhnike. Slednji je bil rojen očetu Gregorju in mami Marjeti 30. junija 1870 na naslovu Vrhnika št. 123 (danes Stara cesta 22). O njegovem življenju in delu je v Slovenskem biografskem leksikonu kar obsežen sestavek, a ko se je 5. decembra 1935 za vedno poslovil, so mu v Jutru (7. december 1935 (let. 16, št. 284), str. 3) posvetili tale nekrolog: »Zadet od srčne kapi je ponoči umrl v starosti 65 let višji mestni monter Nace Mihevc, ki je bil v delavskih slojih prav popularen kot bivši organizator socialno-demokratske kovinarske organizacije in zelo delaven mož v nekdanji socialistični stranki, poznan pa je tudi kot jedek publicist in podlistkar. Bil je rojak Ivana Cankarja, do katerega ga je vezalo presrčno prijateljstvo. Nace Mihevc je ohranil pristno šaljivost in zbadljivost, ki je lastna Vrhničanom. Po osnovni šoli se je učil ključavničarstva. Kot pomočnik je obredel mnogo sveta. Bil je na Dunaju, na Tirolskem, hodil je po Švici in zajadral je tudi v Monakovo v letih, ko je tam besnel Bismarckov šovinizem proti socialistom. Iz Monakovega so ga leta 1889. izgnali domov na Vrhniko. Stopil je kot strojevodja v železniško službo pri avstrijski državni železnici. Služil je v Lienzu in prišel naposled v Trst, kjer so ga sprejeli kot strojevodjo pri južni železnici. V Bozenu na Tirolskem je našel l. 1907. družico. Zaradi socialistične agitacije pa je zapustil tudi službo pri južni železnici. Med vojno je bil mobiliziran. Sprva je služil na Dunaju, nato so ga kot železničarja poslali za soško fronto. Po prevratu je bil izvoljen pod Perićem v občinski svet. L. 1921 je dobil službo monterja pri mestni plinarni in je v njej ostal.«


Damjan Debevec

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi