Prvi torek v mesecu  imamo Vandrovke običajno pohod izven Vrhnike. Odpeljali smo se proti Pokljuki,  kajti v dolini Voje bi bile  v tem času, ko je močno deževalo, poti preveč razmočene. Pokljuka je visoka planota na vzhodnemu delu Triglavskega narodnega parka, kjer kraljujejo mogočni smrekovi gozdovi,  rastejo gobe,  majhni grmički gozdnih borovnic in jagod ter mnogo raznovrstnega cvetja. Tu je tudi raj za večje in majhne živali.

Sestopili smo na višini okoli 1300 m pri idilični planini Javornik in  takoj na začetku pohoda nas je pričakala blatna in razita gozdna pot, ki smo jo kmalu zapustili in pričeli z vzponom po označeni poti, ki je speljana med mogočnimi  smrekami, z obsežnim koreninskim sistemom, ki  ponekod ustvarja prave naravne stopnice. Ob poti smo občudovali mnogo različnega cvetja, še posebno  modrino svišča.

V sproščujočem vzdušju smo po kaki uri in pol zagledali planino Lipanca in naš cilj današnjega pohoda, Blejsko kočo na Lipanci, ki stoji na višini 1633 m.  Na taki višini Vandrovke še nismo bile! Blejska koča je bila nekoč pastirska koča, tako kot je še danes poslopje blizu nje. Tu smo se za krajši čas ustavili in se razgledovali proti višjim vrhovom, ki se ponujajo. To so skoraj dvatisočaki s čudovitimi razgledi. Najlažji  pristop je na Mrežce in Lipanski vrh, bolj oddaljena pa sta dvatisočaka Debela peč in Brda. Posedli smo pred kočo in si privoščili malico iz nahrbtnikov.  Seveda smo naš pohod ovekovečili  tudi z obveznim fotografiranjem.

Sledil je še samo spust po skalnati in na koncu tudi blatni in  razmočeni poti do avtobusa. Zadovoljni in polni lepih spominov in vtisov smo se vrnili domov na Vrhniko.

Besedilo in slike: Vesna Stare