Nedavno je padel referendum v Ljubljani, a opredeljeni so v veliki večini zavrnili Jankovićev parkirni odlok. Ljubljanskemu županu se je s tem zamajal stolček, zato se je mobilizirala levica za njegovo zamenjavo. Menim, da ima za županjo Ljubljane še največ možnosti Urška Klakočar Župančič, ki pa se zaveda, da za zmago potrebuje tudi desnico. Zato je v prvi izjavi na TV dejala, da je te uboge reveže treba pokopati. Mislila je na izvensodno pobite Slovence po drugi svetovni vojni, vemo pa, da Janković nasprotuje, da bi jih pokopali na Žalah.

Vrhniško pokopališče pri Sv. Pavlu je kot odprta zgodovinska knjiga. Ob vhodu na staro pokopališče so tri spominska obeležja žrtev druge svetovne vojne. Levo je obeležje žrtvam letalskega napada 1944, desno obeležje trem padlim partizanom, vmes pa obeležje pobitih in pogrešanih žrtev revolucionarnega nasilja. Napisanih je 33 Vrhničanov.

Sem član vseh vrhniških veteranskih društev - Sever, ZVVS in ZB za vrednote NOB. Lansko leto je Vrhnika praznovala 80 letnico osvoboditve. Ob vhodu je vsak obiskovalec dobil ponatis knjige domačina, partizana in pisatelja Karla Grabeljška z naslovom »Vrhnika in okolica v boju za svobodo«. Čeprav je knjižica izšla že leta 1968, sem jo prvikrat imel v rokah. V uvodu avtor zapiše, da sta ga pri pisanju vodili dve misli: da dogodke iztrga pozabi in da mlademu rodu pokažemo podobo tistih let, ki so bila tako usodna za naš narod. Zanimiv je predzadnji odstavek uvoda, za katerega mislim, da ga Grabeljšek nebi napisal, če bi vedel, da bo leta 1990 prišlo do večstrankarskega sistema in posledično desetdnevne vojne. Citiram: »V knjigi tudi ni imen justificirancev, ki so bili na temelju odloka Izvršnega odbora OF- edine oblasti, ki jo je slovensko ljudstvo med vojno priznavalo - zaradi izdajstva in zločinov nad lastnim ljudstvom od partizanov obsojeni na smrt in ubiti. Na področju naše sedanje občine je bilo okrog 35 takih primerov. Partizanskih justifikacij, takrat smo jim rekli likvidacije, se v tej knjigi sploh nisem dotaknil, a ne zato, da bi jih hotel zamolčati, kakor da teh stvari sploh ni bilo. Kakor drugih stvari, ki so se dogajale med vojno, tudi izdajstva ne smemo pozabiti. Iz knjige je razvidno, koliko gorja in žrtev nam je izdajstvo povzročilo, predvsem med civilnim prebivalstvom. Toda imena izdajalcev naj gredo počasi v pozabo. Nekateri izmed justificirancev so imeli otroke, vsi pa sorodnike, ki so danes prav tako delovni in pošteni člani naše socialistične skupnosti kakor drugih. Z objavo njihovih imen očetov, bratov, stricev pa bi morebiti padla senca nanje, to pa ne bi bilo prav.« Ob tem zapisu se človek vpraša in globoko zamisli kakšen je bil to odlok OF z dovoljenjem za »ubijanje«. Je bil kje objavljen, s kolikšno večino volje slovenskega ljudstva je bil sprejet? Je vseboval protokol izvršitve, pokop? Kdo je ugotovil smrt, je bil izpolnjen mrliški list? Kdo je odločal, kdo je »izdajalec« in kdo je »likvidator«?

Sorodnikih pobitih so si šele leta 1994, 49 let po končani vojni, upali prijaviti pogrešane svojce. Spominski zapis na pokopališču je zame uradno naznanilo o pogrešanih osebah. Ali je vrhniška policijska postaja pristopila k iskanju teh pogrešanih oseb? Osnovna naloga policista je  varovanje življenja ljudi in premoženja. Tudi iskanje pogrešanih oseb, ugotavljanje vzroka  izginotja in iskanje storilcev, ki so povzročili njihovo izginotje. Sprašujem notranjega ministra Francija Matoza – bo kaj ugotovljeno glede 33 pogrešanih Vrhničanov?

PS: Jankovičev parkirni odlok bo z jesenskimi volitvami odšel v pozabo. Slovensko zgodovino pa bo še desetletja, če ne stoletja zaradi odloka OF, to si upam trditi, bolela glava. Samo upam, da odlok OF ne velja več …

Vid Drašček