Bazen, ne bom te pozabil

Prej sem skočil iz skakalnice bazena, kot sem znal plavati. Oče, ki je otroštvo preživel pri teti v Mostu na Soči, me je enostavno prijel za roko in sva skupaj skočila, seveda na noge. To je bilo moje prvo srečanje z vrhniškim bazenom - bilo je leto 1955. Sledilo je plavanje po pasje, kaj kmalu sem se znašel v plavalnem tečaju, katerega je vodil Zdenko Mohar.

Da je imela Vrhnika bazen, je bil privilegij. Takrat Vrhnika še ni bila tako pozidana in se ga je videlo tja do Turšiča. Voda se je črpala iz toplotnega grelca na Mirkah in je imela 22 stopinj.

Mulci smo imeli vodne igre: v kotu, čez kot, čez skakalnico, povodni mož, na draj, bombice... Za lovljenje v kotu je morala biti voda umazana, grdo zelena, drugače ni imelo smisla. Tu je kraljeval Žekšov Boštjan, ki je kot mrož pukukal iz vode drugje, kot si pričakoval. Tomo Lavrenčič je bil čisti kaskader pri lovljenju čez skakalnico. Pri skoku v vodo narediti dvojni salto je bila pač nevarna zadeva. Ta star Koka, Koščakov France, je iz skakalnice improviziral atomsko bombo, da je voda pljusknila po mladih damah, ki so se sončile na platoju bazena.

Voda v bazenu je zdržala približno tri tedne, nato je postala umazano zelena, na dnu se je nabrala gosta usedlina. Bazen je bilo potrebno sprazniti, zribati in z živim apnom prebeliti. Vsaj 10 let sem bil v ekipi čiščenja in sem imel brezplačno kopanje.

Bazen je bil ob nedeljah poln, takrat so bile še delovne sobote. Cele družine so prišle, se utaborile na zelenici ob bazenu in ob pogrnjeni odeji malicale in kosile. Ob nedeljah so bile ponavadi nogometne tekme Usnjarja in je bazen služil kot tribuna. Spominjam se tombole pri bazenu, kako je zet krojača Stanovnika na Stari cesti zadel Tomosov moped MS 50. Med tednom pa smo lahko opazovali, kako je Drašlerjev Luka na skakališču ob nogometnem stadionu neumorno skakal v višino. Doskok mu je blažilo samo žaganje in ne - kot sedaj -blazine.

Ob koncu 60. let prejšnjega stoletja je ob bazenu nastal avtokamp, prihajali so turisti iz cele Evrope. Vrhničani so služili tudi z oddajanjem turističnih sob. Z avtocesto je nastal obvoz mino Vrhnike, s tem se je skrajšala pot do morja. Mobilizacija Vrhničanov je tako povzročila vedno manjši obisk bazena, postal je zastarel in neekonomičen. Ni se ga več dalo oživeti.

Vrhnika rabi nujno nov, zaprt bazen z ogrevano vodo z vso športno infrastrukturo.

Zvedel sem, da bodo bazen začeli podirati. Po moji oceni ima okoli 70 let, res je odslužil svojemu namenu in dobro delo je opravil. Pred podiranjem naj župan opravi poslovilni govor, župnik naj daruje mašo, zdravnik pa naj mu da injekcijo, da ga ne bo bolelo. Bagerist bodi nežen. Bazen, ne bom te pozabil.

Vid Drašček