Logo MojaObčina.si

Vrhnika

DANES
32°C
18°C
JUTRI
31°C
19°C
6597

Lenarčič-Kotnikovi, Vladimir Štoviček ter Verd in Vrhnika

Pričujoči prispevek je posvečen portretnim plaketam, ki jih je za družino Lenarčič in nekatere pripadnike širše družine naredil akademski kipar Vladimir Štoviček (tudi Stoviček), edini »čisti« slovenski medaljer, kot ga je označil umetnostni zgodovinar Janez Mesesnel. Pri medaljerstvu gre za obliko reliefnega kiparstva, plakete pa z upodobitvijo v plitkem reliefu združujejo učinke kiparstva in slikarske iluzije.

 

Štoviček se je z Lenarčiči srečal v Šrajbarskem turnu v neposredni bližini Leskovca pri Krškem, tedanjimi lastniki graščine. Rodil se je leta 1896 v bližnjem Boštanju pri Sevnici češkima priseljencema Karlu in Vlasti Štoviček, družina pa se je 1900. preselila v Leskovec, kjer je oče dobil delovno mesto grajskega oskrbnika. Grad je leta 1658 za več kot dve stoletji prešel v roke gospodov Turjaških–Auerspergov, tudi ustanoviteljev najpomembnejše železolivarne na slovenskih tleh, Dvora pri Žužemberku (Hof in Krain). Na gradu je v 19. stoletju ustvarjal lastnik gospostva, pesnik in politik Anton Aleksander Auersperg, bolj znan kot Anastasius Grün (1806–1876); v neposredni bližini grajske stavbe ob vinogradu stoji tudi njegov (oz. rodbinski) mavzolej, zgrajen 1877., leto po Grünovi smrti. Bil je prijatelj pesnika Franceta Prešerna, pri delu javnosti (npr. pri Janezu Trdini) pa si je pridobil zelo negativne oznake. Leta 1903 sta grad od grofa Ervina Auersperga kupila posestnika Karel Kotnik iz Verda in Josip (Jožef) Lenarčič z Vrhnike. 

 

Rodu Kotnikovih je gospodarsko trdnost zagotovil Jurij Kotnik (1775–1836), ki je zapustil posest v Verdu sinu Jožefu (1804–1858; nagrobni spomenik je na verdskem pokopališču na zahodni fasadi cerkve), tisto v Mirkah pa sinu Jakobu (1811–1840); Jožef je po bratovi smrti od njegove vdove Ane Simon odkupil tudi posestvo na Mirkah. Jožef se je poročil kar trikrat, sinu Franu (Francu) iz prvega zakona je zapustil verdsko gospostvo, na mirškem ga je nasledil sin Karel (1848–1908) iz tretjega zakona. Njegova hčerka Marija se je 1901 poročila s Francem Tršarjem, imela sta štiri otroke, hčerka Ana Marija (19122011) se je poročila z ing. Otmarjem Czižkom (gl. Oblak); spomenik Czižkovih je na vrhniškem pokopališču poleg Lenarčičevega, kjer je na nagrobni plošči kot prvi napisan oče zgoraj omenjenega solastnika Šrajbarskega turna, Andrej (18021871).

 

Fran Kotnik iz Verda je imel osem otrok. Umrl je leta 1890, februarja 1910 pa tudi zadnji moški potomec, sin Karel. Tik pred smrtjo je prodal posestvo in obe tovarni (parketarno in opekarno) svaku Josipu Lenarčiču (1856–1939), ki se je leta 1880 poročil z njegovo sestro Ano (1863–1958); večino svojega premoženja pa je Karel zapustil Družbi sv. Cirila in Metoda. Josipov oče je bil kot rečeno Andrej, doma iz Parij na Krasu, ki se je zaposlil na Vrhniki kot dacar v zakupni družbi za trošarino ter se povezal z domačini. Razširjena družba je delovala v Istri, na Goriškem, Spodnji Avstriji ter na Moravskem, centrale je imela v Trstu, Ljubljani in Gradcu (Kreft). Josip Lenarčič je prevzel vodenje Kotnikove opekarne in parketarne in se nasploh uveljavil tako v gospodarskem kot političnem življenju Vrhnike in širše. Bil je soustanovitelj vrhniške posojilnice, Kmetske posojilnice za okolico Ljubljane in član Kmetijske družbe; kako resno je bil vpet v ta segment gospodarstva kažeta npr. njegova lična, v Blaznikovi tiskarni v Ljubljana natisnjena ilustrirana Semenska kataloga za leto 1891 in 1892. Poleg ljubljanskega župana Ivana Hribarja je bil zaslužen za železniško povezavo Vrhnike z Ljubljano (1899), na Dunaju pa je bil član industrijskega in železniškega državnega sveta. Leta 1908 je Josip Lenarčič v Josipdolu pri Ribnici sredi Pohorja kupil steklarno (glažuto), a jo je že leto kasneje zaradi predrage proizvodnje in zastarelosti tehnologije zaprl in začel pospešeno razvijati kamnoseštvo. Znan je bil ne le po  bogastvu, ampak tudi po naprednosti in po tem, da je bil tudi dober obrtnik, zaradi svojih načel pa med delavci ne preveč priljubljen. Omenimo še, da je imel Josip Lenarčič tudi bogato umetniško zbirko (Marolt). Imetje je leta 1913 predal sinu Milanu.

 

Milan (1884–1949) je večji del časa živel v Josipdolu. Bil je priznan strojni inženir, v Josipdolu je dal postaviti tudi hidroelektrarno in 1923. zgraditi ozkotirno železnico BreznoJosipdol, ki je granitne kocke in druge podobne izdelke prevažala do postaje v Podvelki v Dravski dolini (le-ti so nato potovali vse do Egipta, Turčije in drugam) ter bil daleč najbolj zaslužen za razvoj kraja. Leta 1941 so ga Nemci pregnali iz Josipdola in preselil se je v Italijo. Njegova posest v Preganziolu pri Trevisu (t. i. Vila miru) je bila tudi kraj za okrevanje za ranjence in od pomladi 1945 zatočišče mnogim Slovencem, ki so zbežali iz matične domovine, da bi se preselili v ZDA, ko so čakali na pridobitev vizuma. Najverjetneje že leta 1943, po smrti sina Miloša, ki je umrl star komaj dvaindvajset let, je napisal oporoko, v kateri je vse svoje premoženje zapustil skladu, ki naj bi se ustanovil iz njegove zapuščine in skrbel za štipendije mladim nadarjenim Slovencem. Umrl je leta 1949 v avtomobilski nesreči, pri kateri ne gre izključiti načrtne usmrtitve s strani jugoslovanske tajne službe OZNE (Kramberger).

 

Nagrobni spomenik Kotnik-Lenarčičevih, ki ga je izdelal hrvaški umetnik Ivan Rendić (Marolt, Kermavnar), je postavljen ob južni zunanji steni pokopališke podružnične cerkve sv. Antona Puščavnika v Verdu. Rendić velja za nestorja modernega hrvaškega kiparstva, slovel je kot velik mojster portretnega kiparstva, specializiral pa se je tudi za grobno arhitekturo in plastiko (Kečkemet). Med letoma 1880–1921 je deloval v Trstu in dobival pomembna naročila bogatih meščanov in širše. Kipar je Frana Kotnika upodobil v plitvem kamnitem reliefu v medaljonu, ki je umeščen v zgornji del bogato zasnovane arhitekturne kulise. Spomenik je bil prvotno posvečen najverjetneje samo Franu in ženi Mariji, roj. Mertlič (18351900) in je moral nastati v zadnjem desetletju 19. stoletja, ko sta tudi oba umrla. Mimogrede tu omenimo, da je Kotnik Rendića skoraj zagotovo spoznal v Trstu, morda leta 1882, ko je na tamkajšnjem mednarodnem industrijskem sejmu (Esposizione austro-ungarica industriale e agricola) za svoje okrasne parketne plošče prejel tudi diplomo. Sprva je grobno polje obdajala železna ograja (to so bile pravzaprav okenske železne mreže s Stražišarjeve hiše v Verdu, iz njih pa so Kotniki naredili ograjo, ki je obkrožala vrtno uto v parku ob njihovi hiši; po razlastitvi je park začel propadati, ograja pa je bila prenesena na skupni grob Kotnikov in Lenarčičev; Oblak). 

 

Kot lahko vidimo na fotografiji, posneti pred dobrima desetletjema in objavljeni v diplomskem delu Nataše Oblak (Prenova…, 1998), sta bili pod spomenikom pritrjeni tudi dve pravokotni bronasti plaketi pokončne oblike. Na njiju je Vladimir Štoviček upodobil Ano in Josipa Lenarčiča. Veljata za izgubljeni, hranijo pa v Mestnem muzeju Krško mavčna odlitka. V katalogu Štovičkove retrospektivne razstave iz leta 1998, za katerega sta tekste prispevali dr. Špelca Čopič in Jožica Vrtačnik Lorber (Oži Lorber), je plaketa z Josipovo doprsno upodobitvijo (30,1 x 23,7 cm) datirana okoli leta 1925, Anina (30,4 x 23,7 cm) pa je navedena med časovno neopredeljenimi medaljerjevimi deli. Kot je opozorila Čopičeva, je v njegovem kiparstvu precej težavno kronološko razporejanje nedatiranih del, ker so formalne razlike lahko zelo majhne. Glede na to, da je velikost obeh plaket skoraj enaka in sta tudi sicer identično zasnovani, Ana pa kaže videz približno šestdesetletne ženske, je upravičen sklep, da sta nastali istočasno. Štoviček je čez nekaj let naredil tudi plaketi v mavcu njunega sina Milana in njegove druge žene, Minke/ Ninke (roj. Stare), ki sta enakih mer (12,3 x 9,7 cm), obe signirani in tudi datirani zgoraj s pripisom kraja: 19 JOSIPDOL 32. Hrani ju krški muzej. Sodeč po omenjenem katalogu (str. 85), je kipar izdelal tudi večjo verzijo z Milanovo upodobitvijo (34 x 26,8 cm).

 

Na vrhniškem pokopališču pa je na nagrobnem spomeniku rodbine Czižek signirana (ŠTOVIČEK • V •) plaketa okrogle oblike (premer 29 cm) z upodobitvijo inženirja strojništva Otmarja Czižka. Po obodu teče napis ING. OTMAR CZIŽEK • 1903–1975, izdelana je bila 1976, torej takoj po njegovi smrti. V muzeju v Krškem hranijo mavčni odlitek.

 

Objava vseh naštetih z Vrhniškim povezanih mavčnih plaket, torej tudi Ane in Josipa Lenarčiča, ki sta bili nekoč kot bronasta odlitka vkomponirani v Kotnik-Lenarčičev nagrobni spomenik v Verdu, bi bila seveda zelo dobrodošla, vendar imenovani Štovičkovi reliefi čakajo na restavriranje in so iz tega razloga še neobjavljivi.

 

Štoviček je svoje likovno izobraževanje začel na Umetniško-obrtni šoli v Ljubljani, med letoma 1919 in 1922 je študiral na umetnostni akademiji v Pragi, in sicer kiparstvo pri prof. Janu Štursi, pri prof. Otokarju Španielu pa se je izpopolnjeval na specialnem medaljerskem oddelku. Leta 1925 se je prvič javno predstavil slovenskemu občinstvu na razstavi s someščanom in kolegom s praške akademije Jarom Hilbertom v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani (čez slaba štiri desetletja je prijatelja obiskal v Egiptu in tam portretiral več egipčanskih kulturnikov in politikov). Med letoma 1926 in 1931 se je izpopolnjeval v Parizu, 1932. pa se je vrnil v Leskovec in si na gradu Šrajbarski turn uredil atelje (občasno je tam bival že prej). Med njegovimi deli omenimo vsaj številne upodobitve znanih Slovencev, npr. Valvasorja, tako plaketo kot spomenik, ki stoji v Krškem pred muzejem ter plakete Cankarja, Plečnika, Trubarja itd. Ob svoji osemdesetletnici (1976) je vsa dela iz zasebne zbirke in atelje podaril Občini Krško. Umrl je leta 1989 v Krškem.[1]

 

Simona Kermavnar
 

[1] Za pomoč pri pisanju članka se najlepše zahvaljujem Nataši Oblak Japelj iz Cankarjeve knjižnice Vrhnika, Aleksandru Czižku za koristne usmeritve, Mihi Krambergerju za poslana skena fotografij Ane in Josipa Lenarčiča (fotografiji hrani g. Danijel Cvetko iz Josipdola) ter Nini Sotelšek iz Mestnega muzeja Krško za poslane delovne fotografske posnetke mavčnih plaket Ane, Josipa in Milana Lenarčiča ter ing. Otmarja Czižka.

 

 

Viri in literatura (izbor)

Karel Dobida, Stoviček, Vladimir. Slovenski biografski leksikon (https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi616026/, julij 2020); Marijan Marolt, Dekanija Vrhnika. Topografski opis (Umetnostni spomeniki Slovenije, II), Ljubljana 1929, str. 6063; Duško Kečkemet, Ivan Rendić. Život i djelo, Supetar 1969; France Dobrovoljc, Cankarjev album, Maribor 1972, str. 295, passim.; Vladimir Štoviček. Slovenski medaljer in kipar. Razstava ob umetnikovi 85-letnici (katalog razstave, uvodna beseda Janez Mesesnel, beseda o herojih Stane Mikuž), Krško 1981; Mitja Kreft, 120 let parketarne Verd, Vrhnika 1992; Nataša Oblak, Prenova Kotnik-Lenarčičevega posestva v Verdu pri Vrhniki (diplomsko delo), Ljubljana 1998; Vladimir Štoviček 1896–1989 (retrospektivna razstava; besedila Špelca Čopič, Jožica Vrtačnik Lorber), Brežice 1998; Ivan Stopar, Šrajbarski Turn (Turn am Hard), v: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 2: Dolenjska. 2: Med Bogenšperkom in Mokricami, Ljubljana 2001, str. 154–163: 154–156; Nataša Oblak, Veliki ljudje v malem kraju. Zgodovinski razvoj in pomen Kotnik–Lenarčičevega posestva v Verdu, Vrhniški razgledi, 4, 2003, str. 25–75; Tatjana Oblak Milčinski, Vrata v Verdu. Oblikovni in simbolni pomen hišnih vhodov, Vrhniški razgledi, 6, 2005, str. 93–224: 140–141; Olga Pivk, Tovarna za lesne izdelke in harmonije Josip Lenarčič, Vrhniški razgledi, 13, 2012, str. 175–181; Stane Granda, Transformacija zemljiškega gospostva v kapitalistično veleposest, v: Vizija raziskav slovenske gospodarske in družbene zgodovine (ur. Darja Mihelič), Ljubljana 2014, str. 255–273; Akademski kipar Vladimir Štoviček (zgibanka; kustosinja razstave Nina Sotelšek), Krško 2014; Tina Fric, Kulturnozgodovinska podoba Ribnice na Pohorju in Josipdola/ The cultural and historical image of Ribnica na Pohorju and Josipdol (diplomsko delo), Josipdol 2016, str. 35–37, passim.; Miha Kramberger, Milan Lenarčič (diplomsko delo), Ljubljana 2017; Ivo Jevnikar, »Angel iz Moniga« in drugi pomočniki, Mladika, 5, 2020, str. 42–47; Simona Kermavnar, Rendićev nagrobni spomenik Frana Kotnika v Verdu, Naš časopis, 46, 27. januar 2020, str. 12–13; Maja Ivanišin, Nina Sotelšek, Četrti pogled v Štovičkov depo. Otroški portreti/ A fourth view into the Depot of Štoviček. Children’s Portraits, Krško 2020.

 

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Oglejte si tudi