Besedilo v noveli je izpiljeno, nič ni preveč, nič ni premalo. Vsaka beseda ima svoj pomen in sporočilo. Zato je ne moreš brati kot lahkoten roman. Prebrati jo moraš celo večkrat in počasi kot Sveto pismo. Vedno odkriješ kaj novega. Gostilna,  kjer se novela začne, je na Drenovem Griču. V nekem članku sem prebral, da ni jasno, v kateri gostilni se zgodba dogaja, vseeno bom skušal, z nekaj dejstvi, pokazati kje.

Cankar je Drenov Grič dobro poznal, saj je imel tam skrito ljubezen. To je bila Franja Janša, hči znanega gostilničarja. Gostilna je bila v hiši, v kateri je bila pozneje gostilna »Pri stari šrangi«. Ko je hodil peš po veliki cesti proti Ljubljani, se je tu večkrat ustavil. Ampak ne pri Janševi gostilni, temveč pri sosedni hiši, pri Štefan. Običajno se je usedel na vogelni kamen ob cesti proti Horjulu. Moja prababica, Marija Petkovšek, je pripovedovala, kako je sedel na kamnu, gledal proti Janševi gostilni in vzdihoval: «Oj ta zauber dekle, še pogleda me ne«. Včasih se je Franja prikazala na hišnem pragu, se obrnila in takoj odšla nazaj v hišo. Ivan je bil na obisku tudi v Štefanovi hiši, saj se iz dela Sosed Luka vidi, da je dobro poznal prostore, pa tudi navada Štefanovih je bila, da so vsakega postregli.

Cankar je kot pisatelj izbiral prostor in čas za dogajanje svojih del. Začetek novele Sosed Luka se dogajal v Štefanovi hiši, čas pa je prestavil v preteklost.

Da se dogaja v Štefanovi hiši, sem ugotovil iz opisa prostorov in imenovanja gostilničarja za Šrangarja. V Cankarjevem času je bil gospodar Štefanove hiše Štefan Petkovšek, ki je bil kmet in šrangar. V zakupu je imel upravljanje zapornice – šrange, ki je bila pri hiši postavljena čez cesto. Zato so položaj hiše še danes imenuje Na stari šrangi. Zadnja šrangarica je bila njegova žena Marija. Vendar v času, ko je Cankar hodil tam mimo proti Ljubljani, pri Štefan ni bilo več gostilne. Zaprl jo je že prejšnji gospodar. Verjetno je Cankar slišal pripovedi iz preteklosti, da je bila v hiši gostilna. Novelo je postavil v čas Napoleona ali še preje. V delu piše o zelo blatni veliki cesti, ki pa je bila v času Napoleona že obnovljena. Hiša je opisana kot edina ob cesti in je bilo na obe strani eno uro hoje do naslednje vasi. Dejstvo, da je bila med prvimi v vasi, potrjuje prejšnja hišna številka Drenov Grič 1.

Gostilničar je bil verjetno eden izmed Podlipcev. Opisan je kot bogataš in skopuh, kar je Cankar lahko izvedel iz naslednjih znanih pripovedi. Prva govori, da je bil gostilničar tako bogat, da je imel polno skrinjo cekinov. Druga pripoveduje, da sta se gostilničar in njegova žena zaradi bogastva delala norce iz ljudi. Tako sta nekega dne poslala po gospoda, ker da gospodinja umira. Ko je prišel župnik, je hitro ugotovil, da ženska ni smrtno bolna ampak mrtvo pijana. Župnik je užaljen odšel in hišo preklel. Kmalu  sta obubožala.

Cankar je v noveli naslikal greh, na katerega danes pozabljamo. Grešiti v mislih. Mojstrsko je opisal, kako se greh začne potihoma, na nepomembni vabi. Vaba je v noveli šop denarja, ki ga je Andrejc razkazoval v gostilni. Marsikdo si ga je zaželel. Luka si je v glavi naredil načrt, kako ga bo dobil. Šel bo za Andrejcem in ob cesti pobral velik okrogel kamen. Z njim ga bo udaril od zadaj po glavi in to ravno tam, kjer je imel Andrejc veliko bradavico. Ideja je dobila otipljivo obliko. Počasi mu je napolnila misli in zajela dušo ter telo. Zabrisala se je meja med resničnostjo in domišljijo. Na koncu je nastal občutek izvršenega dejanja. Tudi posledice so bila temu primerne. Dejanje teži vest, ki zahteva kazen. Luka, ki Andrejcu ni nič naredil, je v sebi videl, kako ga je ubil. Vest hoče utišati na Iškariotov način. Rešijo ga zadnji hip. In tudi zaključek novele odreši soseda Luko.

Kazimir Metljak