Avgusta 1884 je pisatelj Vatroslav Holz (pod psevdonimom Prostoslav Kratanov) v Slovenskem narodu objavil potopisno črtico 'Ob Vrhniških izvorih Ljubljanice'. Z »jovijalnim Vrhniškim prijateljem Gabrijelom« – mišljen je najverjetneje Gabrijel Jelovšek, ki je 1889 postal dolgoletni vrhniški župan – sta ob tej priliki obiskala slikarja Simona Ogrina na Vrhniki, ki je takrat živel na Hribu. Holz (*1844 †1914) in Ogrin (*1851 †1930) sta si potem sama šla pogledat še freske mojstra Janeza Wolfa (*1825 †1884) v župnijski cerkvi, ki jih je le-ta naslikal sedemnajst let prej, ter se nato odpravila do Močilnika. Tedaj še samski Ogrin se je enajst dni zatem (9. septembra) poročil s premožno Elizabeto (Lizo) Tomšič.

Holčev zapis je zelo zanimiv, saj natančno predstavi notranjščino tedanjega slikarjevega domovanja z bogato meščansko opremo (naslednje leto si je Ogrin tik ob Tržaški cesti na parceli, dobljeni z darilno pogodbo od ženinega brata, posestnika Janeza Tomšiča, zgradil lastno hišo oz. vilo): »Dospevšima po širokih, s kamenitimi stebri podprtih stopnicah gori v nadstropje, pokaže nama vhod na predsobnih vratih naslikan strežnik, s slikarsko paleto in palico v roki se nama vljudno poklanjaje. Pri ustopu v predno sobo razgrne se pred nama pisani umeteljniški svet: raznovrstna slikarska tvorila, mitologiške podobe, fantastiške draperije in cel metež pestrih slikarskih boj … V drugi sobi v svetlem, prostornem salonu, opravljenem z elegantnim pohištvom, odpre se nama pogled za kulise umeteljnikove delalnice: ondu ima namreč po stenah razobešene raznovrstne svoje slikarske načrte, študije, kompozicije – tu v krepkih potezah z ogljem obrisano glavo tega ali onega zanimljivoga starca, tam s temeljnimi bojami podslikan posnetek romantične pokrajine; zopet ondu na drugi strani na pr. genijalno sestavljeno skupino Marijinega uspenja ali kakega bradatega, v svetotajna premišljevanja zamaknenega puščavnika itd… . Po mizah in omarah so razloženi: albumi z različnimi fotografijami, pisane školjke, osehlo cvetličje, raznobojni kamenje itd… . In ko se naposled obrneva k uhodu v tretjo sobo, v slikarjev atelijé, odpro se vrata in pred nama stoji radostno iznenadejan mladi naš umeteljnik, s katerim se nesva videla od onega časa, kar je tam v Vipavi slikal križev pot na Gradišče […].«[1]

Omenimo, da je s »strežnikom s slikarsko paleto in palico v roki…« mišljena manjša slika na kartonu (Paž s slikarsko paleto in čopiči; 21 x 27 cm) (fig. 5), ki je potem visela tudi na vratih ateljeja v Ogrinovi vili in je še danes hranjena tam. Očitno gre za nekakšen karikiran avtoportret: okrogloličen nasmejan obraz je slikar namreč uporabil tudi kot začetno črko svojega priimka na leta 1902 v Šentjernej na Dolenjskem poslani dopisnici stolnemu kanoniku in dekanu ljubljanske dekanije Antonu Fettichu Frankheimu (*1844 †1910) (fig. 6).

Nekako v času Holčevega obiska Vrhnike je Simon Ogrin v fresko tehniki poslikal tudi kapelo zraven Tomšičeve hiše (danes Tržaška 30), ki je stala tik ob »novi« oz. Tržaški cesti (fig. 4). Pri tej s treh strani odprti kapeli se je ob télovem ustavila vrhniška procesija. V notranjščini je oltarno steno krasila freska Marije Kraljice, ki so jo ob praznikih prekrili z istoimensko oljno sliko (186 x 196 cm) (fig. 1), prav tako Ogrinovim delom. Ker je bila kapela v petdesetih letih minulega stoletja ob urejanju ceste porušena, freske ni več, ohranila pa se je slika, ki je danes v Cukaletovi dvorani pri župnijski cerkvi sv. Pavla.

Platno, ki oblikovno sledi nazarenskim idealom, prikazuje Marijo z Jezusom v naročju, in sicer gre za ikonografski tip Marije Kraljice. Sedita na za stopnico privzdignjenem kamnitem prestolu, na katerega je položena rdeča žametna blazina. Za prestolom je parapet, na katerega sta postavljena nizka marmorirana stebra, ki nosita baldahin, od katerega se spušča draperija. Marija je oblečena v rdeče oblačilo z modrim, na ramenu z okrasno zaponko spetim ogrinjalom, na glavi ima belo oglavnico ter z biseri okrašeno zlato krono. Kot znamenje svojega dostojanstva drži tudi žezlo. Marijini kraljevski simboli zaznamujejo njeno moč priprošnjice in varuhinje. Na njenem levem kolenu sedi Jezus v beli tuniki z vladarskim jabolkom s križem v levici, z desnico blagoslavlja. Levo od prestola je postavljena vaza z lilijo, simbolom Marijine čistosti, na stopnici in na tlaku ležita cvetova vrtnice, tudi simbola Device Marije, ki sta padla z grma, ki raste za parapetom.

Po primerjavi z listom v slikarjevi zapuščini, ki jo hrani Rafael Javornik, vemo, da je Ogrin domala povsem sledil predlogi nemškega slikarja Maxa Bernatza. List (fig. 2) je bil očitno iztrgan iz neke knjige oz. revije. Na njem je upodobljena Marija Kraljica (Thronende Madonna), pod grafiko je levo zapisano slikarjevo ime (Max Bernatz pinxit), desno je navedena tiskarna (Druck von Anton Pustet, Salzburg). Na sami grafiki je na stopnici prestola desno zapisano slikarjevo ime, levo spodaj na tlaku pa ime graverja, tiskarja in založnika Richarda Brend'amourja (R. Brend'amour; *1831 †1915). Ta je leta 1856 v Düsseldorfu ustanovil ksilografski inštitut, ki se je kmalu razvil v vodilno tovrstno podjetje v Evropi.

Na črno-beli tisk (20,4 x 12,4 cm) je Ogrin s svinčnikom začrtal mrežo, ki mu je služila za prenos motiva v večjo dimenzijo. Pri slikanju se je domala povsem držal predloge, le nekoliko jo je razširil, najverjetneje zato, da se je prilagodil arhitekturi kapele: malenkostno je na obe strani podaljšal parapet in na desni strani dodal še dva monumentalna, le v majhnem izrezu vidna stebra, nekoliko je tudi poenostavil okras na tkanini za prestolom, kjer je sadeže in cvetlice damastnega vzorca nadomestil listnat ornament.

Ogrinov nekoliko mlajši sodobnik Max Bernatz je sicer precej neznan avtor, ki se je rodil leta 1862 v bavarskem mestu Aitrang in umrl 1932 v Münchnu. Glede na to, da je vrhniška slika nastala okoli leta 1884, v času, ko je bil Bernatz star komaj 22 let, je tudi njegova slika Marije z Detetom na prestolu morala nastati le malo prej, in skoraj zagotovo je tudi on uporabil neko že obstoječo slikarsko predlogo. V poštev bi prišel predvsem pomembni nemški nazarenski slikar Franz Ittenbach, ki je študiral na vplivni likovni akademiji v Düsseldorfu (Staatliche Kunstakademie Düsseldorf). Slovel je kot »slikar Madon«, in sicer je bil njegov sloves na tem področju tako velik, da je njegov prvi biograf Heinrich Finke svojo knjigo o njem (izšla 1898) naslovil kar Der Madonnenmaler Franz Ittenbach 1813–1879. Več del je bilo reproduciranih kot podobice. Kot možen zgled bi recimo prišla v poštev Marija v rožnem gaju iz leta 1860 (fig. 3).

Simona Kermavnar

Cf.:

Prostoslav Kretanov [Vatroslav Holz], 'Listek. Kratko potovanje križem domovine. XXXX. Ob Vrhniških izvorih Ljubljanice', Slovenski narod, št. 198, 28. avgust 1884, [pp. 1–2]; Marijan Marolt, Dekanija Vrhnika. Topografski opis (Umetnostni spomeniki Slovenije, II), Ljubljana 1929, p. 48; Jože Suhadolnik, Simon Ogrin, 1851–1930, slikar, Vrhnika 2001, pp. 18, 39; Polona Zalokar, Hiše se spreminjajo, sledovi ostajajo – II. Vrhniško Gradišče skozi stoletja, Vrhniški razgledi, 10, 2009, pp. 9–51: 43; Künstler A-Z in der MAGEDA-Datenbank (https://mageda.de/datenbank/kuenstlerdetails/20806/bernatz-max); ADB. Ittenbach, Franz (https://de.wikisource.org/wiki/ADB:Ittenbach,_Franz); Franz Ittenbach, Madonna in the Rose Garden (https://www.gallery19c.com/artworks/9514/); Richard Brend'amour (https://www.nuremberg.museum/artist/show/249-brend-amour-richard).