V maju smo se odpeljali na naravovarstveni izlet PD Vrhnika v smeri Nove Gorice in kmalu za naseljem Ajševica zapustili avtobus ter vstopili na Gozdno učno pot Panovec  v Mestnem gozdu Panovec na obrobju mesta Nova Gorica. Takoj na začetku poti smo obstali ob gozdarski koči in se zazrli v košato krošnjo mogočnega doba (vrsta hrasta), samo par korakov dalje pa so našo pozornost pritegnili tulipanu podobni rumenozeleni cvetovi drevesa tulipanovec.

Dalje po poti smo občudovali visoka drevesa metasekvoje, kripotmerije, močvirskega taksodija, divje češnje, macesna, smreke, jelke, skorša, nešplje, bukve...  Na majhnem prostoru učne poti je zabeleženih petintrideset drevesnih vrst, od tega je polovica tujerodnih, v celotnem gozdu Panovec pa raste štirideset domačih in šestdeset tujerodnih dreves, ki večina izhajajo iz Severne in Srednje Amerike, so hitrorastoča in so bila cenjena zaradi lesa, uporabljenega v stavbarstvu, ladjedelništvu, mehkejše vrste  pa v rezbarstvu, za izdelavo pohištva in glasbil.

Med hojo po gozdnih poteh so nam visoke krošnje delale senco, mi pa smo se čudili bogatim rastiščem lobodike in bodike, ki so jo ponekod še krasili drobni rdeči plodovi, ki jih ptice niso pozobale, saj je gozd zavetje za številne ptice in dvoživke; tu so našle svoj prostor tudi zakonsko zaščitene laške žabe.

Prva omemba Panovca sega v leto 1001, med prvo svetovno vojno  je preko njega dve leti potekala prva bojna linija, na kar nas je opozoril spomenik iz 1. svetovne vojne. V 2. svetovni vojni so gozd spet nenačrtno izsekavali, po kapitulaciji Italije in po vojni se je vršila obnova gozda.

 Zaradi svoje lege je Panovec pomemben tudi za prebivalce Nove Gorice in okoliških krajev, saj so v njem trim steze, tekaške in druge poti, tako da je Panovec postal leta 2009 gozd s posebnim pomenom.

Naša pot se je zlagoma spustila do kanala, sprehodili smo se do Supernove in nazaj na pot proti Samostanu Kostanjevica nad Novo Gorico, kjer smo si z lokalno vodnico ogledali bogato notranjost cerkve,  knjižnico Stanislava Škrabca s zanimivo zbirko 32 prvotiskov, med njimi je tudi prvotisk Zimskih uric  Adama Bohoriča iz leta 1584.

Skozi nasad vrtnic burbonk, koder smo se skoraj zgubili med občudovanjem barv in vonjev žlahtnih cvetov, smo se zbrali še pred vhodom v grobnico, se pomaknili do sarkofagov zadnjega francoskega kralja Karla X. in njegove družine, ki je na Kostanjevici našla zadnje prebivališče.

Na ploščadi pred samostanom je rahlo rosilo, mi pa smo zadihali s polnimi pljuči in se hitro spravili v avtobus. Počasi smo zapuščali Kapelo, dež pa je sunkovito močil okna avtobusa, kot bi hotel reči, dovolj časa sem vas čakal, zdaj je pa dovolj, toda avtobus se ni oziral na ropotanje dežja in nas je hitro ter varno pripeljal domov.

Zapisala: Marija Dolinar, fotografije: Sončki in Barjani