Logo MojaObčina.si
JUTRI
18°C
8°C
SOB.
25°C
7°C
Oceni objavo

Moja izkušnja z Vrelcem mladosti

Z disciplino do svobode

Moja izkušnja z Vrelcem mladosti – Tibetanski obred

 

Zdaj je že več kot dvajset let, ko sem se prvič srečala z njim. V moje življenje je prišel ob ravno pravem času, čeprav takrat nisem mislila tako. Bilo je čisto preveč vsega (vedno je)... kdo se bo še s tem ukvarjal, vsak dan! Malo pred tem sem prenehala z intenzivnimi treningi borilnih veščin in mi je manjkala telesna in dihalna gimnastika. Že takrat sem natanko vedela, kaj moje telo potrebuje, da ga držim v ravno pravšnji napetosti, da ni ne zbito, ne mlahavo... pa še zanimalo me je vse, kar se je dalo vedeti o človeškem mehanizmu, ne le psiho-fizičnem, celotnemu spektru možnosti, ki jih kot človek imam. Že prej sem se zanimala o zmožnostih človeškega duha... med prvinskimi ljudstvi, z gorečim vpijanjem njihovih prastarih modrosti, živela z njimi, brala, kar mi je prišlo pod roke na temo šamanizma, misticizma, samo-spoznanja, bila v uku pri raznih duhovnih učiteljih... tako sem se vrgla v delanje obreda, za katerega je bilo rečeno, da je stkan iz samih biserov duhovnih uvidov.

 

Ni šlo iz prve, daleč od tega. Zaganjala sem se in spet opuščala in spet in spet... kar nekaj let. V meni ni bilo resnosti, nobene prave odločnosti, kar naprej sem se prepuščala izgovorom, lenobi, malomarnosti... nikoli ni bil pravšnji trenutek za ta obred. Spoznala sem, da me cincanje daleč najbolj izčrpa... ali jih bom delala ali pa jih ne bom. Vse to se je godilo toliko časa, da sem postala cincava tudi sicer, scaganost je postala moja značajska poteza, povsod sem jo prepoznavala. Nisem se poslušala, nisem uresničevala iskrenosti, bila sem neorganizirana, raztresena, neučinkovita, prepuščala sem se razvadam, slabim strastem... obnašala sem se, kot da imam ves čas tega sveta na voljo, tudi moje telo je postalo trdo, obloženo, težko..., prav enako, kakršna sem bila sama. Zdaj zdaj me lahko potegne s tega sveta in takele me smrt ne sme najti. Kot bojevnica sem se urila v notranjo držo, ki ne dovoli uspavanosti, razmlahanosti, nepripravljenosti na karkoli..., vedela sem vse to, ne pa tudi živela. Začetek Vrelca mladosti je bil popolno zrcalo tega, kje zares sem. Nisem se mogla več skriti v blef in vsak hip, ko sem odlašala, je bilo huje.

 

Ni si lahko pogledati v oči, večini ne uspe. Nikoli niso izzvani z neko discipliniranostjo, ki jo vpeljejo v svoj vsakdan iz čiste, kako bi temu rekla, ubogljivosti do nujnega. Nujnega zame, za moje bitje in žitje, za moje dobro počutje, za mojo osebno moč, za razumevanje, za nadzor nad slabostim, za nekakšno notranjo čvrstost, s katero držim na vajetih vse tisto, kar me izčrpava in kar mi preprečuje v polnosti zaživeti svojo iskrenost, svojo divjost, svojo pristnost... . Jaz to rabim bolj nujno kot kruh, sicer zapadem v neko grozljivo stanje duha, ki mi jemlje žar iz oči, eleganco mojemu gibanju, dostojanstvenost moji drži in zadovoljstvo ob dejstvu, da živim... in še to le zelo kratek čas.  Smrt me treplja po levi rami in mi prišepetava, 'punca, nimaš časa afne guncat'.

 

Tako se je začelo... in nič drugače ni zdaj, samo da se že dolgo ne upiram več in samo delam, lenoba je še vedno tu, nikamor ni šla, tudi izgovori so tu, in bolečine, in opravki, in slabo počutje in vse to, samo komandirajo me ne več. Jaz komandiram njih! To je tisto, kar šteje pri prizivu moči v svoje bitje. Nisem na milost in nemilost prepuščena zunanjim dejavnikom, teži mesa, pritiskom vsakdana, razpoloženju ljudi, vremenu... . Hočem in tudi moč imam biti radostna samo zato, ker sem se zbudila v nov dan, moja radost je moja odločitev, stanovitna in nepremakljiva s tujo roko, nihče me ne more spraviti v bes ali v zamero, kaj šele v sovraštvo in škodoželjnost. Če bi to komu uspelo, sem že poražena, sem sužnja razpoloženja drugih.

 

To je osebna moč, ki jo nepopustljivo izvajanje obreda zares genialno neguje, za seboj pa pušča omamen volj zmage nad seboj. Pa nisem niti omenila telesne preobrazbe, to pa zato, ker je prečiščeno in gibko telo bolj učinek vsega tega notranjega boja. Obred je tako premišljen, dodelan in poznavalski glede človeškega mehanizma, da se ne neham čuditi plastem, s katerimi znova in znova prodiram v čudežnost dejstva, da živim. Svoje telo spoznavam kot nikoli poprej, njegove finese, moč dihanja, čutenje delov, za katere si še misliti nisem mogla, da so... in njegova sposobnost zaznavanja. Telo je zaznavna sonda, ki s čutenjem natančno razbere vse informacije v svojem dometu. Pravim dometu, ki ga lahko reguliram, odvisno od tega, kako široko se dojemam. Če se dojemam kot telo, potem ne zaznavam kaj dosti več kot to, kar se me neposredno dotika, pa še to mora biti težka, stvarna informacija kot je hrana, pogled, dotik, vonj, nekaj kar moja stvarna čutila zaznajo. Če se, po drugi strani dojemam kot čudež življenja, me gane prav vse, kar se godi življenju tudi sicer. Vseeno je, kje in komu se godi. Boli me npr. ko vidim v trgovini mlado mamico, kako surovo in brezčutno kara svojega malčka, ker si nekaj želi, pa mu noče ali ne more kupiti. Boli me kot bi njena jeza metala nože v moje telo. Otrok naravno zajoka pod navalom nasilja. Lahko bi rekla Ne z občutkom in z nežnostjo in bi dosegla isto, pa bi bilo vseeno vse drugače. Izbrala je pot Poraženke, se odločila za nasilje in diktaturo in sebi vzela moč, lahko bi izbrala pot Zmagovalke in se odzvala z zavedanjem in milino in si moč povečala.

 

Vsak sam sebi odvzema moč in z njo zdravje, razumevanje in svobodo. Ta mamica bo vedno težje obrnila svoj tok moči iz izčrpavanja v rast, vsakokrat ko dovoli nasilju, da vlada njenemu ravnanju, toliko šibkejša je. Ni druge, lahko smo sužnji zunanjih dejavnikov in lastnih slabosti ali pa gospodarji svoje notranje klime. Ta obrat je transformativen, je prevzem odgovornosti nad svojim življenjskim položajem in popolno prenehanje okrivljanja drugih. Kakor hitro pokažem s prstom ven iz sebe, dokazujem svojo nepripravljenost, da bi bila odgovorna zase, s tem sporočam, da se nočem premakniti s te točke. Všeč mi je, če je nekdo drug kriv za mojo jezo, za moje nezadovoljstvo s samo seboj. To je velika ironija v usodi človeka, da svobodno voljo, namesto za razcvet, za razumevanje sebe in za uresničitev danih potencialov skozi ljubljenje, nežnost, dvigovanje in podpiranje... raje uporablja za uničenje samega sebe in vsega, česar se dotakne. In zlepa se temu ne odpove. Ko začnemo iz te točke, se zdi osvoboditev izpod lastnega terorja nemogoča. Danes smo vsi bolj ali manj nasilni, neiskreni do sebe in kaj lahko dajemo iz takega notranjega ozadja? Res je, ni lahko. Pravzaprav je to najtežje, česar se lotimo... a z gledišča moči edini vreden tok našega življenja.

 

Za Hosto Marjeta O. Šumrada

Sobote od 8h do 9:30 v Cankarjevem domu na Vrhniki

Cena od 8 do 10 eur na obred

Info 031 481 014 

 

Oglejte si tudi