Na pokopališču v Ločni[1] sta na grobu rodbine Jellouschek (Jelovšek)-Fichtenau mdr. dve litoželezni nagrobni plošči, tja preneseni sekundarno, ko se je tam v dvajsetih letih prejšnjega stoletja na prostoru vojaškega pokopališča formiralo mestno pokopališče, ki je bilo od 1810 na nekdanjem kapucinskem vrtu.
Jelovški so bili pomembna, ugledna in zelo premožna kmečka družina na Vrhniki. Okoli leta 1700 so ob potoku na Vasi zgradili mogočno hišo, o kateri je Ivan Cankar zapisal, da je »zakleti graščini podobna« (2018. porušena).
Leta 1745 se je v družini rodil Janez Jurij Jelovšek, ki je 1780. je na dražbi kupil grad in gospostvo Zalog (Breitenau) v bližini Novega mesta. S tem se je uvrstil med kranjske graščake in bil 1792 povzdignjen med plemstvo: postal je vitez s predikatom »Fichtenau«. Izvedel je številne izboljšave tako na grajski stavbi kot gospodarskih poslopjih, melioriral je žitna polja in travnike, posebej se je izkazal na področju čebelarstva. Poročil se je petkrat, s prvo ženo verjetno ni imel otrok, z drugo, Marijo Katarino Widmayer iz Ribnice, pa kar štirinajst. Potomstvo iz tega zakona predstavlja t. i. struško vejo (po dvorcu Struga pri Novem mestu) Jelovškov in tudi obe v članku predstavljeni litoželezni plošči pripadata njunima članoma.
Ena plošča je nagrobnik Benjamina Jelovška, ki je bil Jurijev prvorojenec; rodil se je leta 1771 v Novem mestu in umrl 1839 prav tam. Bil je c.-kr. stotnik-avditor (vojaški preiskovalni sodnik), zgraditi je dal staro pokopališko kapelo v Novem mestu, bil pa je tudi ustanovitelj »male Fichtenauove štipendije«; polbrat Anton je ustanovil t. i. »veliko Fichtenauovo štipendijo«, obe sta bili ukinjeni po razpadu habsburške monarhije. Benjamin se ni poročil, imel pa je očitno razvit socialni čut, saj je v oporoki volil tudi obligacijo za 400 goldinarjev za ustanovitev zavoda za gluhoneme in zavoda za slepe na Kranjskem.
Njegova nagrobna plošča je približno na polovici prelomljena. Komponirana je iz visoke baze z grbom, napisnega polja in atike. Nad napisno ploščo je vmesni pas, na katerem so ostanki nekdanjih, zdaj večinoma odpadlih bršljanovih listov, ki simbolizirajo večno življenje, nad njim pa teče akantov friz, katerega listi so prav tako v večjem delu odpadli. Tudi ta, iz antike izvirajoči ornament, simbolizira večno življenje in nesmrtnost. Vrh flankirata akroterija, povezana z mesnatimi akantovimi listi, na sredi izrašča sedemkraka palmeta s zakovico.
Osrednje polje z napisom v velikih tiskanih črkah sporoča osnovne podatke o pokojniku, na koncu je dodan skrajšan verz iz Janezovega evangelija: »In tisti, ki so delali dobro, bodo odšli v vstajenje življenja.«
Spodaj je grb rodbine Jellouschek pl. Fichtenau: na kvadriranem ščitu je v prvem in četrtem polju snop žita, nad katerim je šest čebel, ki poudarjajo povezanost kmetijstva in čebelarstva, v drugem in tretjem pa po tri smreke, ki se navezujejo na podeljeni predikat Fichtenau (nem. die Fichte pomeni smreka). Nad ščitom sta dva kronana turnirska šlema. Iz desne krone rasteta razprti orlovi perutnici in med njima snop žita (nad njim bi moralo biti šest čebel, a ta del je odpadel); iz leve krone bi morala rasti bivolja rogova in vmes smreka, od česar je ostal samo en rog, drugi in smreka sta prav tako odpadla.
Druga plošča je posvečena dvema pokojnicama. Stoji na nizkem podstavku, napisno polje se proti vrhu rahlo oži. Spodaj ga zaključuje girlanda spominčic (simbolizirajo spomin na umrle) in komaj odprtih popkov vrtnic (vrtnice predstavljajo ljubezen, lepoto, čistost, pomen pa postane v nagrobni simboliki še bolj specifičen glede na to ali so cvetovi v popku, povsem ali delno odprti, kar ponazarja starost umrlega; konkretno opozarjajo na prerano smrt hčerke, ki je umrla kot dojenček) s trakovoma, aplika angelca, plavajočega na oblaku je deloma poškodovana. Nad napisnim poljem je friz z metopami. Atiko z božjim očesom v žarkastem trikotniku na vrhu robi pas akantovih listov, na temenu je križ. Kot sporoča napis, sta spomenik postavila Ludvik Jelovšek pl. Fichtenau in njegova žena Frančiška Steiner, posvečen pa je Frančiškini materi Mariji Repež (Reppesch) iz Metlike († 1834) in hčerki Jožefini (Franziska Xaveria Maria Josephina), ki se je rodila v Trstu leta 1836 in umrla v starosti enega leta v Novem mestu. Besedilni del uvajajo verzi, ki objokujejo dvojno izgubo.
Jezik napisov na obeh ploščah je nemški, kar je bilo pri nas do 2. polovice 19. stoletja običajno. Izdelani sta bili v livarni Dvor pri Žužemberku, ki je 1836. dobila naziv Cesarsko-kraljeva privilegirana tovarna za litoželezno in kovano blago kneza Auersperga (K. K. Privilegierte Fürst von Auerspergische Guss- und Schmiede-Eisenwaaren Fabrik zu Hof in Illyrien) ter bila med petimi najpomembnejšimi proizvajalci v habsburški monarhiji. Zaradi »čistega liva, lepih in predvsem nadvse okusnih oblik« je prejela najvišja priznanja, to pa predstavlja začetek industrijskega oblikovanja na Slovenskem. Sredi 19. stoletja so Auerspergi pl. Fichtenauom dolgovali tudi precejšnjo vsoto denarja (skoraj 9.000 goldinarjev), leta 1891 so proizvodnjo zaradi negativnih zunanjih okoliščin umaknili iz Slovenije.
V oblikovnem smislu plošči predstavljata tipična izdelka te livarne, pri katerih so bile tako v prvi kot v drugi polovici 19. stoletja v veliki meri zastopane klasicistične prvine. Pri prvi gre za varianto modela št. 14 iz njihove kataloške ponudbe, kakršnega srečamo v Novem mestu tudi na šmihelskem pokopališču (nagrobnik Karla Filipa Smole, †1838), druga je varianta modela št. 12. Ločenski plošči sta bili izdelani v poznih tridesetih letih (druga 1837.), torej v času, ko je bila dvorska livarna na višku uspešnosti. Vsaj tip druge plošče je bil v prodaji še v osemdesetih letih 19. stoletja, kar dokazuje npr. plošča bratov Zorc na pokopališču v Žužemberku (Janez † 1882, Franjo † 1869, Josip † 1880), napis na njej pa je že slovenski.
[1] Tam sta med drugimi tudi kamniti nagrobni plošči Antonije Hutter (Antoinette pl. Fichtenau, poročena s Toussaintom Adolfom Alfredom pl. Fichtenau) in njenega očeta Franca, ki sta prihajala iz Grčarevca na Notranjskem (gl. https://www.mojaobcina.si/logatec/novice/grcarevcanka-antonija-hutter-pl-fichtenau-in-njena-povezanost-z-novim-mestom-in-dolenjsko.html, 12. 3. 2019).
