Logo MojaObčina.si
DANES
18°C
8°C
JUTRI
25°C
7°C
Oceni objavo

Relief Marije z Detetom z grobnice Galletovih na Verdu

Simona Kermavnar

 

 

Na obzidanem verdskem pokopališču (RNKD ev. št. 11859) je več spomenikov pomembnih domačinov, med njimi tudi po 1. svetovni vojni postavljena grobnica rodbine Galle, ki je bila od leta 1826 do konca 2. svetovne vojne lastnik nekdanje kartuzije Bistra, kjer danes domuje Tehniški muzej Slovenije. Marijan Marolt v svojem delu Dekanija Vrhnika: topografski opis iz leta 1929 kot avtorja načrta za grobnico navaja arhitekta Fritza Schmidingerja in Hinka Engelsbergerja, ki sta v dvajsetih letih sodelovala z arhitektom Josipom Costaperariem pri palači Ljubljanskega dvora na vogalu med Kolodvorsko in Pražakovo ulico.

 

Do pravokotnega, s škarpo ograjenega platoja z grobnico v jugozahodnem vogalu pokopališča vodi pet betonskih stopnic. Spomenik ima obliko preprostega oltarnega nastavka s parom čokatih, z rombastim vzorcem okrašenih stebričev brez baz in kapitelov, ki nosita trikotno čelo s križem, obdanim s krogom. Arhitekturo kot stranski krili flankirata konkavno oblikovana betonska zidca, obrobljena z girlando iz umetnega kamna iz raznih sadežev in cvetlic, npr. vinske trte in makovih glavic, ki so jih že stari Egipčani polagali v grobove in simbolizirajo mir, globok spanec, večni počitek, uteho, pozabo in smrt. Betonska streha je dvokapna in na levi strani počena.

 

Na podstavku je napis FAMILIE GALLE/ KARL GALLE/ *30. I. 1835 † 1. V. 1890/ OTTO GALLE/ *12. IV. 1904. † 10. V. 1904/ MARIE GALLE/ GEB. MAYR/ *14. IV. 1835. † 3. VIII. 1913/ FRANZ GALLE/ *26. 1. 1862 † 9. VII. 1932.

 

V sredini je relief Marije z Detetom na prestolu, ki ju spremljata krilati angelski glavici, napol skriti pod gubami Marijinega oblačila. Figuralni del je v celoti pobarvan belo, ozadje je sinje modro. Jezušček stoji na materinem levem kolenu, z desnico blagoslavlja, v levici drži ptička, verjetno liščka, ki simbolizira njegovo kasnejše trpljenje. Polkrožno zaključen format z vazo lilij na temenu (v. skupaj z vazo 161 cm, š. 87 cm) obdaja pisana girlanda trte z grozdi, kostanji, jabolki, češarki črnega borovca in limonami. Rastlinje ima poleg okrasne funkcije tudi simbolni pomen. Vinska trta označuje božje kraljestvo in je podoba drevesa življenja, zimzeleni listi limonovca simbolizirajo nesmrtnost, redka lastnost, da hkrati cveti in nosi zrele plodove, pa se je antičnim piscem zdela živa prispodoba plodnosti in izobilja; borovi storži s trajnimi iglicami so simbol nesmrtnosti in predstavljajo tudi večno vračanje življenja, podobno jabolka. Lilija simbolizira čistost in neminljivo lepoto, v okviru krščanske ikonografije je daleč najbolj priljubljena kot Marijina cvetlica. Celotna leva polovica girlande je odpadla, spodaj vidimo žico, s katero so bili posamezni deli spojeni. Razlog odpadanja je menda poškodovana streha, vendar se ob tem zastavlja tudi vprašanje, kje so potem manjkajoči deli. Manjši delci glazure so odpadli tudi z obrazov matere in otroka ter z njegovih ročic, večji kos pa z ozadja na levi.

Gre za izdelek pološčene oz. postekljene terakote (it. terracotta invetriata, ang. enamelled terracotta ), ki je dovoljevala ne samo barvanje reliefov temveč je predvsem zagotavljala njihovo trajno zaščito pred vremenskimi spremembami, kar je omogočalo njihovo uporabo tudi na zunanjščinah stavb in spomenikov. V osnovi gre za odvod tehnike majolike, ki se je iz arabskega sveta že v 14. stoletju razširila po italijanskih mestih (npr. Faenza) in za katero je v nasprotju s tu obravnavanim reliefom in njemu podobnimi značilna uporaba široke palete barv.

Tehniko posteklitve  (it. invetriatura) je okoli leta 1440 odkril Firenčan in eden vodilnih renesančnih kiparjev Luca della Robbia (1399/1400‒1482), nadaljeval pa jo je njegov nečak in naslednik Andrea (1435‒1525). Za tovrstne izdelke, t. i. robbiane, v glavnem reliefe, je značilno, da ne kažejo teženj po iluzionizmu in perspektivi, barve glazure so običajno omejene na sinje modro za ozadje (t. i. modrina della Robbia) in belo za figuralni del, večbarvnost je namenjena le dekorativnim obrobam iz sadežev in cvetlic (kasneje so tudi pri figuralnih delih uporabljali večbarvnost). Posamezni deli celote so bili nazadnje na mestu, za katerega so bili predvideni, sestavljeni po principu puzzle. Pomemben moment izredne priljubljenosti robbian je bila njihova dostopnost, saj so bile zaradi serijske izdelave s pomočjo kalupov seveda cenejše od npr. marmornih izdelkov. Italijanski slikar, arhitekt, pisatelj in umetnostni zgodovinar Giorgio Vasari je v delu Vite (Življenja najodličnejših slikarjev, kiparjev in arhitektov), prvič objavljenem leta 1550, o izdelkih družine della Robbia zapisal, da niso preplavili samo Italije, pač pa kar celo Evropo, za kar so poskrbeli firenški trgovci. Izdelki po robbievskih zgledih so postali zelo priljubljeni spet v 2. polovici 19. in začetku 20. stoletja, in sicer ne samo v Evropi, pač pa tudi v Ameriki. V Angliji so bile robbiane popularne zlasti med prerafaeliti, ki so bili močno pod vplivom italijanske zgodnje renesanse, predvsem tudi Sandra Botticellija, sodobnika Andree della Robbie. Leta 1893 so v Birkenheadu pri Liverpoolu celo ustanovili manufakturo, specializirano za tovrstne izdelke, več takih delavnic je bilo tudi v Italiji, npr. Ginori, Lelli, zlasti v manufakturi Cantagalli pa so izdelovali tudi kopije in replike della Robbievih izdelkov.

Verdski relief Marije z Jezuščkom je natančna kopija in hkrati redukcija reliefa Andrea della Robbia v cerkvi Santa Croce v Firencah, datiranega okoli leta 1480. Celota je tam nekoliko podolžnega pravokotnega formata, osrednja protagonista pa spremlja še šest svetnikov, po trije in trije ob straneh (tip sacra conversazione), lebdeča angela pa polagata Mariji na glavo krono. Predvsem je potrebno izpostaviti visoko kvaliteto reliefa z Verda. O dataciji in proizvajalcu (provenienci) je trenutno nemogoče reči kaj določnega in bi več razkrile šele analize materiala in tehnike ob eventualnem restavriranju. Glede na to, da so bili Galletovi zelo premožni in umetnostno razgledani (v Bistri so imeli npr. pomembno slikarsko zbirko), bi lahko šlo tudi za originalen renesančni primerek, vendar je v Marijinem milem obrazu, ki sicer sledi lepotnemu tipu Andrea della Robbia ali Botticellija (tanki in gosti dolgi lasje, široko visoko čelo, majhna usta z ne pretankimi in ne predebelimi ustnicami, zaobljena brada z jamico na sredini, dolgi prsti na rokah brez vidnih žil), morda zaslediti pridih findesièclovskih in (pozno)nazarenskih lepotnih prvin (?).

 

Marijan Marolt reliefa iz zaenkrat še neugotovljenega razloga ne omenja. Zdi pa se, da sta arhitekta dobila naročilo narediti primeren arhitekturni okvir prav za ta relief, na kar namigujeta zidca, ki flankirata nastavek, saj se navsezadnje z girlando iz sadežev in cvetlic neposredno navezujeta na dekorativni okvir reliefa.


 

Oglejte si tudi