Martina, sicer v Horjulu rojena socialna pedagoginja, ki pa že pet let živi na Vrhniki in se ukvarja s šivanjem torbic, nahrbtnikov, drobižnic, obeskov (blagovna znamka Mala ustvarjalnica), je imela konec lanskega leta toliko naročil, da sama ni mogla vsega izvesti. Zato je iskala šiviljo, ki bi jo lahko razbremenila. »Mož, ki je velik del otroštva preživel na Verdu, se je spomnil na Matejo iz Ateljeja Teja, ki ima šivalnico na isti ulici v Verdu kot jaz,« pravi.
Leta delala v IUV, zdaj na samostojno pot
Tako se je začelo sodelovanje z Matejo Dobrovoljc, ki se je izšolala za usnjarsko-galanterijskega tehnika v Domžalah. Poklicno pot je začela kot modelar v Industriji usnja Vrhnika, kjer je izdelovala kroje in vzorčne modele. Po propadu vrhniškega usnjarskega velikana je zamenjala več služb, dokler ni lani sprejela pogumne poteze in uresničila dolgoletne želje o lastnem podjetju. Zdaj v Ateljeju Teja po naročilu izdeluje torbice, nakit, drobižnice in denarnice.
Priznava, da je začetna nabava strojev - ti so za delo z usnjem posebno dragi - in materiala kar velik finančni zalogaj, v prvem letu je veliko vlagala tudi v promocijo, a se počasi prebija na zeleno vejo. Pravkar je začela ponujati tudi lasersko graviranje. »Seveda je prisoten nek strah, ali bo dovolj posla za preživetje in pokritje vseh stroškov, a želja po svobodi in možnosti, da izrazim vso svojo kreativnost, je prevladala,« pravi.
Stopijo skupaj z izdelavo unikatnih torbic
Njuno sodelovanje je v letu dni, kljub temu da sta konkurentki in da je med njima kar nekaj let razlike - Martina še ni dopolnila 30 let, Mateja pa jih ima 50 -, preraslo v pravo podjetniško sožitje.
Martina pravi, da ji Mateja izdela kakšen kroj in z nasveti pomaga izboljšati izdelke, ona pa Mateji pomaga pri iskanju in nabavi materialov. Tudi kupcem ena drugo priporočita. »Meni se pogosto zgodi, da bi kupec naročil izdelek, ki ga jaz ne izdelujem. Če vem, da bi ga Mateja naredila, ga napotim k njej,« pove Martina.
Mateji se zdi tak odnos prava pot do uspeha v podjetništvu. »Zdi se mi, da zelo lahko sodelujeva, ne drživa se vsaka zase in tekmujeva, čeprav sva na trgu načeloma tekmici.«
Zmagali na startup vikendu z idejo o modnih nahrbtnikih
Letos poleti sta se skupaj udeležili tudi startup vikenda, ki ga je organizirala Lokalna akcijska skupina (LAS) Barje, in zmagali z idejo povezovanja vrhniških obrtnikov, ki se ukvarjajo s šivanjem in usnjarstvom. Ker so ti mali podjetniki praviloma sami za vse in jim na primer trženje ter prodaja vzameta veliko časa, sta si zamislili poseben organ, nekakšno zadrugo, ki bi prevzela te aktivnosti.
Udeležbo na startup vikendu obe vidita kot odlično potezo, saj jima je nekako odprl oči, kako ne smeš podcenjevati lastnega dela, saj tisti, ki ga ceni, zanj tudi plača. »Skupno nama je to, da radi ustvarjava, ne znava pa tega zaračunati in prodati. Sama sem dolgo oklevala, da bi šla v ljubljanske trgovine in jih vprašala, ali bi prodajali moje izdelke. Letos poleti sem se le opogumila in zdaj prodajam v osmih trgovinah, od tega so štiri v Ljubljani. Poteza se je izkazala za odlično, predvsem poleti je bila prodaja močna zaradi povečanega turističnega obiska,« razlaga Martina.
Tudi Mateja se zdaj bolj zaveda, da cenovno ne more konkurirati izdelkom s Kitajske - in da ji tega niti ni treba. »To je bil zame eden od naukov startup vikenda. Če nekdo reče, da je drago, še ne pomeni, da je treba cena znižati. Moraš stati za kakovostjo in najti svojo ciljno skupino.«
»Vsaka ima svoj slog pri izdelavi ženskih torb in nahrbtnikov«
Čeprav obe izdelujeta modne dodatke, vendarle pokrivata različna tržna segmenta, pravi Martina. »Uradno sva konkurenca, a pravzaprav nisva, saj jaz izdelujem barvite izdelke iz blaga ali umetnega usnja, medtem ko Mateja proizvaja bolj elegantne izdelke, večinoma iz pravega usnja. Moji kupci so stari med 25 do 35 let, medtem ko ima Mateja v povprečju malo starejše stranke.«
Mateja pristavi: »Vsaka ima svoj slog. Čeprav imava do neke mere enake materiale, jih drugače kombinirava in dobiva različne izdelke.«
Skupno pa jima je to, da večino kupcev dobita prek družbenih omrežij in po sistemu »od ust do ust«. Martina ima tudi spletno trgovino, nekateri njeni izdelki so od letos na voljo v osmih trgovinah v Ljubljani, Škofji Loki, Trbovljah in tudi na Vrhniki (Levček in Cvetličarna Karmen). Mateja spletno trgovino še gradi.
Da bi se na Vrhniki spet krojilo in šivalo
Šivanje je sicer precej v modi in tudi Martina sama opaža, da je na trgu poplava samoukov kot je sama. A prav na njenem področju ni take gneče, pravi. »Največ ponudbe je na področju oblačil, tudi nahrbtnikov, medtem ko za torbico in unikatne obeske potrebuješ nekaj več veščin.«
V drugačne razmere je z odprtjem espeja prišla Mateja. Izdelovalcev usnjarske galanterije, za kar vendarle potrebuješ specifična znanja in drage stroje, ni več veliko. Njuna ideja, predstavljena na startup vikendu, je med drugim izhajala tudi iz želje po obujanju usnjarskega znanja na Vrhniki - to je bila, mimogrede, tudi ideja nekaterih županskih kandidatov na lanskih lokalnih volitvah - ter povezovanja danes maloštevilnih obrtnikov, ki se s tem še ukvarjajo.
Ko je decembra 2008 Industrija usnja Vrhnika razglasila stečaj, je zaposlovala 509 ljudi, a kljub tej masi ljudi je stečaj pomenil začetek konca usnjarske in tudi šiviljske dejavnosti v mestu. Danes ima usnjarsko dejavnost v občini registriranih le peščica malih obrtnikov. "Veliko mojih nekdanjih sodelavcev iz IUV dela v drugih dejavnostih, nekateri so že upokojeni," pove Mateja. »Izgublja se galanterijsko znanje in natančnost. Medtem ko je šivilj še nekaj, je takih, ki delajo z usnjem, malo.«
Po besedah sogovornic je trenutno težko reči, ali bi ideja lahko zaživela, saj je vprašanje, koliko takih obrtnikov je še in ali bi bili pripravljeni sodelovati, si pa želita, da bi se ta dejavnost vrnila na Vrhniko. »V anketi, ki smo jo izdelali v okviru startup vikenda, so ljudje odgovarjali, da jim ne bi bilo težko dati kakšen evro več za kakovosten izdelek lokalne proizvodnje. To jim veliko pomeni.«
Andreja Lončar
