Občine: Brežice, Kostanjevica na Krki, Krško, Radeče, SevnicaObčine: Benedikt, Cerkvenjak, Cirkulane, Destrnik, Dornava, Duplek, Gorišnica, Hajdina, Hoče-Slivnica, Juršinci, Kidričevo, Kungota, Lenart, Lovrenc na Pohorju, Majšperk, Makole, Maribor, Markovci, Miklavž na Dravskem polju, Oplotnica, Ormož, Pesnica, Podlehnik, Poljčane, Ptuj, Rače-Fram, Ruše, Selnica ob Dravi, Slovenska Bistrica, Središče ob Dravi, Starše, Sveta Ana, Sveta Trojica v Slovenskih goricah, Sveti Andraž v Slovenskih goricah, Sveti Jurij v Slovenskih goricah, Sveti Tomaž, Šentilj, Trnovska vas, Videm, Zavrč, ŽetaleObčine: Borovnica, Brezovica, Dobrepolje, Dobrova-Polhov Gradec, Dol pri Ljubljani, Domžale, Grosuplje, Horjul, Ig, Ivančna Gorica, Kamnik, Komenda, Litija, Ljubljana, Log - Dragomer, Logatec, Lukovica, Medvode, Mengeš, Moravče, Škofljica, Šmartno pri Litiji, Trzin, Velike Lašče, Vodice, VrhnikaObčine: Bloke, Cerknica, Ilirska Bistrica, Loška dolina, Pivka, PostojnaObčine: Ajdovščina, Bovec, Brda, Cerkno, Idrija, Kanal ob Soči, Kobarid, Miren-Kostanjevica, Nova Gorica, Renče-Vogrsko, Šempeter-Vrtojba, Tolmin, VipavaObčine: Apače, Beltinci, Cankova, Črenšovci, Dobrovnik, Gornja Radgona, Gornji Petrovci, Grad, Hodoš, Kobilje, Križevci, Kuzma, Lendava, Ljutomer, Moravske Toplice, Murska Sobota, Odranci, Puconci, Radenci, Razkrižje, Rogašovci, Sveti Jurij ob Ščavnici, Šalovci, Tišina, Turnišče, Velika Polana, VeržejObčine: Črnomelj, Dolenjske Toplice, Kočevje, Kostel, Loški Potok, Metlika, Mirna, Mirna Peč, Mokronog-Trebelno, Novo mesto, Osilnica, Ribnica, Semič, Sodražica, Straža, Šentjernej, Šentrupert, Škocjan, Šmarješke Toplice, Trebnje, ŽužemberkObčine: Ankaran, Divača, Hrpelje-Kozina, Izola, Komen, Koper, Piran, SežanaObčine: Hrastnik, Trbovlje, Zagorje ob SaviObčine: Bistrica ob Sotli, Braslovče, Celje, Dobje, Dobrna, Gornji Grad, Kozje, Laško, Ljubno, Luče, Mozirje, Nazarje, Podčetrtek, Polzela, Prebold, Rečica ob Savinji, Rogaška Slatina, Rogatec, Slovenske Konjice, Solčava, Šentjur, Šmarje pri Jelšah, Šmartno ob Paki, Šoštanj, Štore, Tabor, Velenje, Vitanje, Vojnik, Vransko, Zreče, ŽalecObčine: Črna na Koroškem, Dravograd, Mežica, Mislinja, Muta, Podvelka, Prevalje, Radlje ob Dravi, Ravne na Koroškem, Ribnica na Pohorju, Slovenj Gradec, VuzenicaObčine: Bled, Bohinj, Cerklje na Gorenjskem, Gorenja vas-Poljane, Gorje, Jesenice, Jezersko, Kranj, Kranjska Gora, Naklo, Preddvor, Radovljica, Šenčur, Škofja Loka, Tržič, Železniki, Žiri, Žirovnica
Mojaobčina.si
Oceni objavo

Nekaj o starih upodobitvah Ravbarjevega stolpa v Planini pri Rakeku in opomba k njegovi okolici danes

Primerno za: Vse
 

Ravbarjev stolp[1] v Kačji vasi v Planini pri Rakeku v bližini vhoda v Planinsko jamo viri prvič omenjajo leta 1444, in sicer kot last goriških grofov. Ime nosi po stari kranjski plemiški rodovini Ravbarjev, ki je grad posedovala v drugi polovici 15. in 16. stoletju, v času Janeza Vajkarda Valvasorja je bil njegov lastnik deželni glavar na Kranjskem knez Eggenberg. V Valvasorjevi Topografiji[2] iz leta 1679 je bakrorez naslovljen Klainheisl Mali grad, upodobljen je tudi že v leto dni starejši Skicni knjigi za Topografijo, ki predstavlja podlago in osnovo zanjo. V desetletje mlajšem epohalnem monumentalnem delu, ki je izšlo v bavarskem Nürnbergu leta 1689, Slavi vojvodine Kranjske, pa je Valvasor upodobitvi dodal tudi izčrpen opis: »Grad Kleinhäusel leži na Notranjskem, pet milj od Ljubljane in četrt ure od trga Planina na gričku v jarku le-tega. Kleinhäusel se imenuje zaradi majhne zgradbe, zato ga tudi po kranjsko imenujejo Maligrad, torej isto kot gradiček […]. Samo za strel iz muškete oddaljena od njega je velika jama […], iz katere teče reka Unec (ali MaUnz), ki poganja dosti mlinov. Ta grad pa ni več naseljen, temveč je pust in prazen, zato se strehe ena za drugo udirajo«.[3] 

 

Od nekdanjega gradu se je ohranil le impozanten okrogel stolp, ki je višinsko presegal stavbno gmoto preostale zgradbe, služil pa je tako v stanovanjske kot utrdbene namene. Sredi 19. stoletja ga je kupila družina Windischgrätz. Ker je takrat že bil brez vrhnjega dela, so ga novi lastniki na začetku 20. stoletja pokrili s stožčasto skodlasto streho in ga s tem rešili pred uničenjem (nazadnje je novo kritino dobil 2015). 

 

Gre za enega najlepših primerov poznogotske grajske arhitekture pri nas. V pritličju, kjer je bila nekdanja grajska kapela, se je ohranila konstrukcija rebrastega zvezdastega svoda, na sklepnikih in konzolah oboka sta upodobljena grba Ravbarjev in Luegerjev (Luegger, Jamski); Nikolaj Ravbar († 1482) je bil namreč poročen s hčerko Nikolaja Luegerja. Umetnostni zgodovinar kastelolog dr. Ivan Stopar je v knjigi Gradovi na Slovenskem (1986) opozoril na posebne utore v velikih kamnitih blokih, na katere pri drugih naših grajskih stavbah skoraj ne naletimo. S temi izsekaninami so si pomagali pri zidanju in stolp je zato tudi svojevrsten tehnični spomenik. 

 

Slikovita podoba stolpa in okolice je bila od nekdaj zanimiva tudi za slikarje in kasneje fotografe. Med upodobitvami je še posebej interesantno delo iz zadnjih let 18. stoletja nemško-avstrijskega slikarja Ferdinanda Runka (1764–1834), ki je večino življenja preživel na Dunaju, kjer je bil imenovan za dvornega slikarja. Bil je zelo priljubljen slikar, njegova dela pa so v glavnem v zasebnih zbirkah. Ksenija Rozman, ki je preučevala tega avtorja predlog za grafike, našteva njegove imenitne zbiratelje: nadvojvoda Johann, knez Jožef Schwarzenberg, knez Johann Liechtenstein, grof Labordeu v Parizu, rabski škof Ernst von Schwarzenberg, kanonik grof von Spaur.[4] Kot bomo videli v nadaljevanju, pa njegovi deli srečamo tudi v zbirki angleškega kralja Jurija III. 

 

Runkove upodobitve naših krajev so bile objavljene v dveh grafičnih serijah, ki sta izšli pri dunajskih založnikih Franzu Xaverju Stöcklu in Josephu Ederju. Tovrstne podobe so odtiskovali in prodajali v t. i. suitah, tj. serijah pejsažev ali vedut, izdelanih v enaki tehniki in enaki velikosti. Suite so imenovali po založnikih. V Stöcklovi je s sedanjega slovenskega ozemlja sedem štajerskih in ena koroška Runkova veduta (bakroreze je vrezal Johann Ziegler, Runkove predloge pa hrani Grafična zbirka Albertina na Dunaju). V Ederjevi suiti je evidetiranih osemnajst listov, od teh štirinajst z današnjega slovenskega ozemlja na Kranjskem in Primorskem (v baker jih je večidel vrezal Carl Postl, Runkove terenske skice pa so v grafičnem kabinetu Akademije za likovno umetnost na Dunaju).[5] Rozmanova je na temelju listin, ki jih je našla v ljubljanskem Zgodovinskem arhivu, ugotovila, da je Runk med letoma 1795 in 1801 imel dovoljenje za risanje vedut na Koroškem, Kranjskem in Štajerskem. Vsa dovoljenja je vedutist dobil s priporočilom prezidenta dunajske slikarske akademije grofa Cobenzla. Cobenzli pa so bili takrat tudi lastniki malograjske in hošperške posesti. Zato ne preseneča, da je Runk v okolici Planine narisal tudi grad Haasberg, več motivov Planinske jame, Ravbarjev stolp, Cerkniško jezero. Njegove zvesto po naravi posnete krajine so pomemben dokument o podobi naših krajev ob koncu 18. stoletja in dopolnjujejo naše vedenje o spremembah, ki so jih ti doživeli. 

 

Grafično reprodukcijo Izvir Unice iz jame ob Malem gradu pri Planini v vojvodini Kranjski (akvatinta in jedkanica, odtisnjeno v sepiji 45 x 60,2 cm) srečamo, kot rečeno, v osebni zbirki koloriranih vedut in načrtov Jurija III. (1738–1820). Kralj Velike Britanije in Irske ter čezmorskih kolonij in kralj Hannovra je bil navdušen pokrovitelj umetnosti z odličnim okusom in vnet zbiratelj umetnin. Ta grafični odtis ni bil natisnjen pri imenovanih dveh založnikih in ne pripada omenjenima suitama. Izšel je »pri založbi Artaria«,[6] prvi grafični založniški hiši na Dunaju z uradnim privilegijem, ki je izdala tudi Runkove vedute glavnih evropskih in rezidenčnih mest.

 

Jurijeva topografska zbirka (King George IIIʼs personal coloured Views Collection) v British Library v Londonu je ena največjih in najpomembnejših na svetu. Vsebuje okoli 30.000–40.000 zemljevidov, načrtov in vedut, tako grafik kot risb, in sicer z vseh koncev sveta, še posebej veliko je seveda tistih iz Velike Britanije in dežel tedanjega njenega imperija, torej je v njej veliko mogočnih azijskih templjev, mavzolejev itd. (Zato ne preseneča, da je pri obsežnem projektu konserviranja, katalogizacije in digitalizacije zbirke British Library finančno izdatno priskočil na pomoč med drugimi indijsko-indonezijski milijarder Sri Prakash Lohia). So pa vladarja zanimale tudi lepote kontinentalne Evrope, tako v Italiji, Nemčiji, Španiji, očitno pa tudi na Kranjskem.

 

Dvojezični nemško-francoski naslov grafike (dvojezičnost kaže na priljubljenost in razširjenost teh del) z upodobitvijo Ravbarjevega stolpa se glasi Ursprung des Unz flusses aus der Grotte Kleinhaüel bey Planina im Herzogtum Krain=Vue de la Source de lʼUnz dans la Grotte de Kleinhaüsel pres de Planina en Carniola./ F. Runk Pinx.; A Hertzinger Sculp. Poleg predmeta upodobitve sporoča, da je Runkovo predlogo (njeno nahajališče je zaenkrat še neznano) v grafiko prenesel Joseph Anton Herzinger. Protagonist podobe je skrivnostna pokrajina. V ozadju vidimo mlin z žagami ter levo vhod v Planinsko jamo, nasproti pa ruševine stolpa in gradu; v ospredju nekoliko levo je štafaža petih mož, od katerih skrajno levi  nosi drva, eden pa se je zleknil po tleh. Odtis je bil izdelan konec 18. stoletja. Omenimo, da v  Notranjskem muzeju v Postojni hranijo jedkanico s sepijo z istim naslovom, delo istih dveh umetnikov, a založnik je Josip Eder, torej gre za list iz Ederjeve suite.

 

V zbirki angleškega kralja je samo še en z današnjim slovenskim ozemljem tematsko povezan grafični list, in sicer upodobitev Vilenice, delo istega tandema iz ok. leta 1797, ki je izšel pri isti založbi, torej Artarii. Gre za prvo turistično jamo v Evropi, ki so jo obiskovalcem začeli razkazovati že pred letom 1633 in je veljala za tako pomembno, da so jo omenjali mednarodni vodniki. Sloves največje in najlepše se je je držal do prvih desetletij 19. stoletja, ko so jo zasenčila odkritja v Postojnski jami. 

 

Dobra tri desetletja kasneje, 1830, je Ravbarjev stolp z okolico upodobil v gvašu okrožni inženir v Postojni Alois Schaffenrath (1794–1836), ki je veliko storil tudi za turistično ureditev in propagando Postojnske jame. Pogled na stolp in okolico je zajel s približno enake lokacije kot Valvasor in Runk. V primerjavi s slednjim tudi jasneje kaže mlinske rake, ki so jih uporabljali za zajezitev vode, preden so pozneje v 19. stoletju naredili mlinsko korito.[7] Še nekoliko poznejši, iz okoli sredine 19. stoletja, je gvaš avstrijskega slikarja Franza Kurza zum Thurn und Goldenstein (1807–1878), ki ga hrani grafični kabinet Narodnega muzeja v Ljubljani. Goldenstein je med letoma 1834 in 1867 deloval v Ljubljani ter prepotoval celo Kranjsko in napravil vrsto pokrajinskih slik, ki imajo danes bolj kot umetniško zlasti veliko zgodovinsko vrednost. Slikar se je tokrat postavil na nasprotno lokacijo kot drugi pred njim, tako da v prvem planu vidimo dele mlina in v ozadju ruševine stolpa.

 

Pred vhodom k stolpu stojita od sedemdesetih let minulega stoletja skulpturi dveh kozorogov na visokih kamnitih podstavkih. Živali sta včasih flankirali dvoramno stopnišče bližnjega gradu Haasberg, ena od njiju je upodobljena tudi na Goldensteinovem gvašu Pogled s hošperške grajske terase proti trgu Planini (Grafični kabinet Narodnega muzeja v Ljubljani) iz okoli 1860. Požigu haasberškega dvorca leta 1944 je sledilo njegovo razdejanje, tako da je arhitekturna plastika nekaj časa ležala razmetana okoli njega, kasneje je bila, kot rečeno, deloma prepeljana k Ravbarjevemu stolpu.

 

Kot smo videli, je sloves Ravbarjevega stolpa in Planine včasih daleč segel. Iz najimenitnejše dunajske založbe je bil poleg slavne Vilenice razposlan v svet skupaj z vedutami glavnih evropskih in rezidenčnih mest, kar samo po sebi veliko pove. Danes pa je okolica stolpa zanikrna. Na oglasni deski v bližini podrtega panoja in plastičnega »ovoja« okoli podstavka s skulpturo kozoroga sicer lahko preberemo (ne glede na posebne čase pač na višku turistične sezone), da se na območju izvaja operacija »KRAS.RE.VITA« Izboljšanje stanja naravovarstveno najpomembnejših delov travišč in barjanskih površin na Cerkniškem jezeru in Planinskem polju, katere naložbo sofinancirata tako Evropska unija (Evropski sklad za regionalni razvoj) kot Republika Slovenija. Pričakovati bi bilo, da se pri takih projektih in akcijah posveti skrb okolju kot celoti, torej tudi arhitekturnim objektom in urejeni okolici na zadevnem območju, da zanemarjenost ne bi delala sramote in odvračala morebitnih obiskovalcev oz. turistov.

 

Simona Kermavnar
 

[1] Gl. Igor Sapač, Mali grad (Kleinhäusel), grad, Ravbarjev stolp, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 3: Notranjska. 1: Med Planino, Postojno in Senožečami, Ljubljana 2005, str. 68–78 (z ostalo relevantno literaturo). 

[2] Topographia Ducatus Carnioliae modernae. Topografija sodobne vojvodine Kranjske, 1679 (faksimilirana izdaja, Ljubljana 1995, sl. 113.

[3] Janez Vajkard Valvasor, Kleinhäusel–Ravbarjev Turn ali Mali grad, Slava vojvodine Kranjske, 11. knjiga (faksimiliran natis, III, Ljubljana 2011), str. 309–310.

[4] Ksenija Rozman, Runkove vedute slovenskih krajev, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v., 14/15, 1978/79, str. 115–139: 115.

[5] Ivan Stopar, geslo Runk, Ferdinand, Enciklopedija Slovenije, 10, Ljubljana 1996, str. 327–328; isti, Slikovite podobe Slovenije. 101 veduta naše dežele, kakršna je bila nekoč, Ljubljana 2013, str. 244, passim.

[6] Artaria et Co. (http://george3.splrarebooks.com/collection/view/Ursprung-des-Unz-flusses-aus-der-Grotte-Kleinhau_sel-bey-Planina-im-Herzogt, oktober 2020).

[7] Za upodobitve tako Malega gradu, Planinske jame in Vilenice gl. tudi: Trevor Shaw, Alenka Čuk, Slovenski kras in jame v preteklosti (angleški izvirnik Slovene Karst and Caves in the Past (2015), Ljubljana 2015, str. 396–407, 410–419.

Oglejte si tudi