Telesna budnost brez budne pozornosti je navidezna budnost. Prepuščanje pomanjkanju časa je navada, ki se jo da izriniti iz obnašanja, ko prepoznamo njen pravi obraz – je suženjstvo zunanjim okoliščinam, ki jim ni mar za nas, želijo našo moč, želijo se hraniti z našo pozornostjo. Vse okoli nas je lačno. Naučiti se moramo hraniti sami iz sebe in se zavarovati pred energijskimi tatovi. Prazen človek hlasta po stvareh in ljudeh brez mere in brez občutka in ostaja vse bolj lačen.

Izbrana jutranja priprava je najmanj, kar moramo vplesti v svoj dan, če želimo ostati koliko toliko živi ob koncu dneva. Stik z ljudmi nas izčrpa, nerazumevanje nas ruka in meče iz miru in nas sili v bitke z ljudmi ali s sabo in posledično v izčrpavanje, kljub jutranji pripravi in izgradnji zaščite. Razlika je v tem, da kadar zjutraj naravnamo pozornost nase in v zdaj in odpremo dih-telo za gibkost manevriranja skozi izzive tistega dne, je upad moči znatno manjši, potreba po stvarnih mašilih, ki nas kvarijo, pa slabi. Počasi privarčujemo dovolj moči, ki nas vedno bolj drži na točki nevtralnosti glede na zunanje okoliščine. Nismo jim več na milost in nemilost prepuščeni kot list v vetru, ampak vse bolj trdno ostajamo v težko prigaranem miru in notranji stabilnosti.

Težko prigarani? Gotovo! Če ste poskusili vriniti eno samo tvorno delo na sebi v svoj vsakdan, potem veste, koliko volje pri premagovanju lenobe, gužve, pritiskov, nezbranosti, bolečin, bolezni, smrti bližnjih itd. itd. je potrebno, da si vsako jutro izborimo uro zbranosti in globoke pomiritve. Volja je sila, ki dviguje, telo vleče dol. Vsakokrat, ko premagamo telo (utrujenost, nemir, lenobo, trdost, lakoto, pohoto...), močnejši smo. Proces je podoben počasnemu rezanju verig  in obenem rasti notranje sitosti in obilja, ki vse bolj pada v svoj naravni tek stvarnega minimalizma, ki s tega sveta vzame le to, kar nujno potrebuje.

Vodi: Marjeta Šumrada 031 481 014 hosta.delavnice@outlook.com