Žal je pri nas še vedno preveč pasjih šol, ki skrbnike psov učijo napačnih metod za vzgojo psov. Pri tem pa pozabljajo na pomemben dejavnik, to je dobrobit psa. Verjetno se vsi skrbniki psov strinjamo, da imajo tudi psi čustva. Psi so tako kot ljudje sposobni občutiti strah in negotovost. Zelo dobro občutijo tudi bolečino, še bolj pa jo znajo skrivati. To dejanje jim je prirojeno. V naravi bi namreč bile njihove možnosti za preživetje zelo majhne, v trenutku, ko bi pokazali občutek šibkosti.
Skrbniki psov se ne zavedajo, kakšno krivico delajo svojemu psu, ko ga na sprehodu zategujejo s povodcem, misleč, da jim bo sledil ob nogi. Ob vsakem zategovanju psu povzročamo bolečino, saj njihov vrat sestavljajo mišice in pomembni živčni sistemi. V kolikor psa okolica preveč zanima ali se v določeni situaciji ne počuti dobro oziroma se počuti celo ogroženo, od njega ne moremo pričakovati, da bo z nami sodeloval. V trenutku, ko se pes zaradi prihoda drugega psa ali človeka počuti ogroženega, ni sposoben razmišljati o dejanjih, temveč reagira nagonsko. V njegovi glavi se odvija le ena misel, to je boj za preživetje. Psu z besedami ne moremo dopovedati, da mu nasprotujoči pes ali človek ne bo storil nič hudega. Če pes, ki se približuje, hodi proti njemu naravnost in ga pri tem gleda v oči, to zanj pomeni veliko grožnjo. V takem trenutku moramo biti svojemu psu v oporo in mu omogočiti umik iz zanj stresne situacije. Povsem napačno je, da v takšnem trenutku pričnemo psa še bolj zategovati in od njega zahtevamo, da nam sledi z ukazom »poleg«. Tako psa spravljamo v še večji stres. Učenje hoje psa na popuščenem povodcu naj se prične v okolju, kjer ni motenj.
Če se psa ob srečevanju z drugimi psi zateguje s povodcem, se ta počuti približno tako, kot bi vi hodili po sredini cestišča, nasproti pa vam drvi velik tovornjak. V tistem trenutku se verjetno ne bi bili zmožni učiti poštevanke, temveč bi razmišljali, kako se čim prej rešiti. Točno tako se počuti pes, ki ga je strah in je negotov, skrbnik pa ga sili v srečevanje z drugimi psi. Pes se seveda vanje zaganja in laja, ampak s tem želi le »povedati« sovražniku, naj se umakne. To mu z vsakim sprehodom vedno znova uspe, saj pes oz. drug človek slej kot prej odide mimo. Pri psu pa se takšna vedenja zakoreninijo globoko v vedenja, ki jih nato le še vedno znova potrjuje. In bolj kot jih potrjuje, težje jih bo odpraviti.
Precej manj stresa boste sebi in psu nakopali, če boste s sabo na sprehod jemali priboljške. Vsi hodimo v službo zato, da dobimo plačilo. Tudi psi delajo z nami zato, da dobijo nagrado. Lahko delajo tudi iz strahu, a v tem primeru s svojim psom nikoli ne moremo zgraditi zaupanja vrednega odnosa. Priboljški so lahko v pravih rokah v veliko pomoč pri vzgoji. Vendar je pri tem potrebno vedeti, da je bistvenega pomena še vedno vzdrževanje preventive. V fazi učenja torej vedno poskrbimo, da to poteka v okolju brez motenj, najbolje doma. Šele ko je pes dovolj naučen, ga lahko izpostavimo stresnim dejavnikom, vendar vedno postopoma.
Na sprehodu pa le pustite psu biti pes in mu dovolite, da čim več ovohava. Vohanje je zanj izjemno sproščujoče in povsem naravno vedenje. Sprehod naj bo namenjen predvsem njemu, ne vam. Pri tem pa ne pozabite na pobiranje iztrebkov.
Zavod Muri
