Za preiskovalno komisijo je izredno delavno poletje, ki smo ga porabili za odkrivanje in preiskovanje zlorab ne le znotraj DUTB, temveč tudi v Probanki in Factor banki, ki sta bili leta 2016 pripojene DUTB-ju. Prav pri pregledovanju kreditne dokumentacije podjetij, ki jih je kreditirala Factor banka, sem se večkrat spomnil na besede nekdanjega predsednika izredne uprave Klausa Schusterja, ki je nekoč za časnik Delo dejal, da se mu zdi, da je pri tistih projektih, ki jih ni želel kreditirati nihče, v igro vstopila Factor banka. Ko je komisija zadnje mesece pregledovala kreditno dokumentacijo, se nam je namreč porodilo večje število vprašanj, saj marsikateri kredit sploh ni smiseln, kaj šele ekonomsko upravičen, na primer skoraj 20-milijonski kredit za nakup delnic podjetja, ocenjenega na nekaj milijonov, ki seveda ni bil nikoli vrnjen. In različni desetmilijonski krediti, namenjeni za financiranje dvemilijonskega zemljišča in podobni večmilijonski krediti podjetjem iz davčnih oaz, ki so bila ustanovljena le nekaj tednov ali celo dni pred odobritvijo kredita, njihovo vodstvo pa so predstavljale dokazano slamnate osebe. Seveda noben od omenjenih kreditov ni bil nikoli vrnjen, še več, medtem ko navadni državljani ob neplačilu obroka za kredit nemudoma prejmejo klic oziroma pismo iz banke, ti izbranci leta niso plačevali glavnice ali obresti, banka pa se s tem sploh ni resno ukvarjala, kaj šele da bi jih poskusili izterjati. Da razčistimo, kako je to sploh bilo mogoče, bomo v naslednjih mesecih na komisiji gotovo morali zaslišati odgovorne, ne le tiste iz takratnega vodstva, temveč tudi posamične nižje uslužbence, ki so bili skrbniki omenjenih komitentov. Morda pa je koga v vseh teh letih, ki so minila, le srečala vest in bodo pripravljeni povedati resnico oziroma s prstom pokazati na tiste najbolj odgovorne. V kolikor želi Slovenija ohraniti status pravne države, moramo namreč vsi imeti ničelno toleranco do kriminala, pa naj bo to bančni kriminal ali kakršni koli drug. V nasprotnem primeru nam grozi, da bodo stalnica postali primeri, kot na primer tisti z Veselinom Djurovicem in njegovim kreditom na NKBM, ki so mu zaradi javno objave posnetkov izsiljevanja in pozivov k dajanju podkupnine dlje časa grozili s smrtjo, kljub obsežnim zasebnim posnetkom in policijskim prisluhom, v katere so se ujeli odgovorni in razkrivajo celotno zgodbo, pa se še danes ni zgodilo nič.
Sicer pa je komisija samo v mesecu avgustu pridobila preko 150.000 strani dokumentov, izpiskov transakcijskih računov in kreditnih map, ki jih bomo skupaj s strokovnimi svetovalci v naslednjih tednih predelali, nato pa javno zaslišali odgovorne. V kolikor se bodo naši sumi potrdili, pa bomo zoper vse odgovorne vložili naznanila sumov kaznivih dejanj, nakar pa pričakujem, da bosta policija in tožilstvo opravili svoje delo in bo odkrit bančni kriminal dobil sodni epilog in ne bo pristal v predalu, kot se je to zgodilo v primeru milijardnega pranja iranskega denarja, tako imenovanem primeru Farrokh, v katerem sem kot prvi že maja pozval, da naj se javno objavi vso dokumentacijo, tudi tisto, ki nosi oznako bančna tajnost, in naj tako javnost sama presodi, kdo govori resnico in kdo laže. Ni namreč vzdržno, da dve parlamentarni preiskovalni komisiji, ena s politično levo usmerjenim predznakom, druga pa desno usmerjenim predznakom, obe prideta do podobnega sklepa, tožilstvo in policija pa do popolnoma nasprotnega. Konec koncev to predstavlja tudi institucionalni konflikt. Vedno sem in vedno bom zagovarjal javno objavo omenjene dokumentacije, saj menim, da imajo državljani pravico, če ne celo dolžnost, izvedeti vse podrobnosti posla, preko katerega se je oprala skoraj milijarda evrov.
Ne le v funkciji predsednika preiskovalne komisije, temveč tudi osebno, sem vedno zagovarjal ničelno toleranco do kriminala in korupcije in prav zato me zgodbe, ki smo jih na komisiji v zadnjih tednih preučevali, toliko bolj žalostijo. Kako naj namreč ljudem, ki se komaj borijo za preživetje, razložim, da medtem ko bodo oni kaznovani zaradi prodaje sadja brez dovolilnice, uslužbenec DUTB lahko dokazano zahteva in prejme podkupnino, vse to policija posname in ga ujame, slednji vse prizna, za nagrado pa dobi le pogojno zaporno kazen in tako nikoli ne prestopi praga zapora. Še več, namesto da bi dneve preživljal za visoko ograjo in rešetkami na Dobu, ta ista oseba danes gradi z visoko ograjo ograjeno luksuzno sosesko. Morda pa je res nekaj na tem, da v Sloveniji nimamo revščine, ker ne bi mogli nahraniti revnih, temveč zato, ker nikakor ne moremo nahraniti apetita bogatih in vplivnih. Preiskovalna komisija sicer nima lisic, da bi aretirala odgovorne, lahko pa vse vprašljive posle preučimo, javno zaslišimo odgovorne in zoper njih podamo kazenske ovadbe, kar bomo v naslednjih tednih in mesecih tudi storili.
Aleksander Reberšek
