I. DEL

V nadaljevanju – v II. DELU – bodo predstavljeni: LUKA SEVŠEK – pesnik po duši in duhovnik po poklicu, ANTON PERKO – mornar, dvorjan, slikar ter VIKTOR LIPEŽ – pisatelj, dramatik in šolnik.

Pričujoči zapis predstavlja vidne osebnosti, rojene na Vranskem v obdobju med 1799. in 1899. letom. Ti posamezniki so s svojim delom in ustvarjalnostjo pustili pomemben pečat na področju kulture, znanosti, raziskovanja, gospodarstva in širšega družbenega življenja.

Podatki o njihovem življenju, rojstvu, starših ter rojstnih hišah se nahajajo v različnih virih. V veliki meri je v pomoč Slovenski biografski leksikon in razni spletni viri. Pomemben del raziskovanja pa predstavlja pregledovanje arhivskih gradiv. Podatki o rojstvih in hišnih številkah so pridobljeni iz arhivskih fondov Nadškofije Maribor, Nadškofije Ljubljana, s spletnega iskalnika grobov ter iz Pregledovalnika arhivskih zemljiškokatastrskih načrtov Geohub eZKN.

VRANSKA FARA V 19. STOLETJU – ČAS VELIKIH SPREMEMB

Vransko ima bogato in dolgo zgodovino, ki jo danes spoznavamo predvsem iz ohranjenih pisnih virov.

Zgodovina Vranskega sega daleč v preteklost. Najstarejše omembe kraja segajo v 12. stoletje, leta 1286 pa je krajevno ime Vransko že zapisano v različnih oblikah, kot so Vrensk, Wraynçke, Vrensch in Vraensch. V času Avstro-Ogrske se je pojavljala tudi oblika zapisa Franz.

Na razvoj kraja je skozi stoletja pomembno vplivala njegova lega ob pomembni prometni poti. Vransko je tako postalo živahno prometno stičišče, pri čemer so pomembno vlogo imeli tudi mitnica, pošta in različne obrtne dejavnosti.

O bogatem življenju kraja in njegovih prebivalcih pričajo številne ohranjene listine, urbarji, cerkvene knjige ter drugi arhivski zapisi. Ti dragoceni viri danes pripovedujejo zgodbo o razvoju Vranskega, njegovih ljudeh in dogodkih, ki so skozi stoletja oblikovali podobo kraja.

Za razumevanje okolja, v katerem so se rodili zgoraj omenjeni posamezniki, je pomembno poznati podobo Vranskega v 19. stoletju.

Občina Vransko leži na skrajnem zahodnem delu Spodnje Savinjske doline, kjer se ta postopoma prevesi v ozko dolino rečice Bolske, ki izvira pod Trojanami in se pri Preboldu izliva v Savinjo. Zahodni del Savinjske doline nekateri imenujejo tudi »Vranski kot«, saj se tu dolina zapre, cesta pa se začne vzpenjati na trojanski klanec, ki vodi čez Učak in naprej v Črni graben.

Naravne meje občine predstavljajo Menina planina na zahodu ter Dobrovlje, ki Vransko ločujejo od Zgornje Savinjske doline. Najvišji vrh Dobrovelj je Tolsti vrh, visok 1077 metrov. Na južni strani pa je Čemšeniška planina, ki jo zakriva zahomško hribovje.

V 19. stoletju je bil kraj Vransko pomembna prometna postojanka ob državni cesti, ki je povezovala deželi Kranjsko in Štajersko; meja med njima je bila v bližnjem Zajasovniku. Leta 1728 so tam v čast cesarju Karlu VI., ki se je peljal skozi kraj, postavili mejno znamenje iz črnega marmorja, imenovano »konfin«, po katerem je bližnja domačija dobila ime Konfinar.

V času Ilirskih provinc (1809–1813) je imelo Vransko status obmejnega kraja s carinskim uradom. Že pred tem je bilo v kraju deželno sodišče, ki se je leta 1853 iz graščine Podgrad preselilo na Vransko v stavbo, pozneje preurejeno in poimenovano Osetova hiša, kjer je delovalo kot okrajno sodišče. Leta 1898 je bila zgrajena nova sodna stavba (danes vrtec), kamor so preselili še davkarijo in notariat. V tej stavbi so omenjene ustanove delovale vse do leta 1941.

Zaradi pomembne prometne lege se je na Vranskem razvilo živahno gospodarsko in družbeno življenje. Poleg zemljiških posestnikov so v kraju živeli številni obrtniki: kovači, sedlarji, usnjarji in kolarji, gostilničarji ter državni uradniki, med njimi sodniki, notarji in šolniki.

Vransko se ponaša z bogato sakralno in kulturnozgodovinsko dediščino. Med najpomembnejšimi sakralnimi spomeniki izstopa župnijska cerkev sv. Mihaela, ki jo krasi mogočen marmornati oltar, delo priznanega baročnega kiparja Francesca Robbe.

Posebno vrednost ima tudi cerkev sv. Mohorja in Fortunata v Stopniku, v kateri je domoval najstarejši zvon v Sloveniji iz leta 1317. Doživetje ponuja tudi utrdba Tabor z gotsko cerkvico sv. Jeronima, ki predstavlja pomemben del obrambne dediščine tega območja.

Na Vranskem in v njegovi neposredni okolici stoji več dvorcev in graščin, med njimi graščina v Brodeh ob Bolski, graščina Podgrad (Burgstal) ob izviru Podgrajščice ter graščina na Vranskem (Avžlak). V Stopniku so še danes vidni ostanki gradu Heckenberg, najstarejšega gradu v Spodnji Savinjski dolini.

PODOBA KRAJA IN NJEGOV RAZVOJ

Naselje Vransko je raslo ob potoku Merinščica in okoli farne cerkve. Takratne vaške hiše so pripadale predvsem veleposestnikom, obrtnikom in drugim krajanom. Na južni strani ceste so prevladovala gospodarska in stanovanjska poslopja, na severni strani pa pretežno stanovanjska.

Potok Merinščica prečka glavno cesto približno na sredini naselja in ga deli na »zgornji« in »spodnji konec«; tako sta se včasih imenovala.

Vpogled v razvoj kraja nam omogočajo podatki, pridobljeni iz krstnih knjig (imena in priimke, rojstne letnice  posameznikov ter hišne številke).

V spodnji razpredelnici so navedeni podatki, pridobljeni iz najstarejše ohranjene krstne knjige iz leta 1672, vodeni po takratnem Terezijanskem in Jožefinskem katastru, ki ga je leta 1825 nadomestil Franciscejski kataster. Njim pa sledijo podatki iz ostalih ohranjenih krstnih knjig, in sicer do leta 1915.

Nekdanja vas Vransko je leta 1672 štela 31 hiš. Približno 200 let pozneje, ko je postala trg, je bilo evidentiranih 112 hišnih številk. V naslednjih 35 letih, leta 1903, je bilo v trgu 122 hiš. V nadaljnjih 120 letih, do danes, se je število hiš povečalo na 264. Pozidava se je še posebej intenzivno širila po izgradnji avtoceste, ki omogoča ugodno prometno povezavo s Celjem, Mariborom in Ljubljano.

V približno 350 letih se je število hiš povečalo z 31 na 264, kar za 233 hiš.

Pomemben mejnik v razvoju kraja je bilo leto 1868, ko je Vransko dobilo status cesarskega trga. Odločitev je bila objavljena 13. maja 1868 v Deželnem zakoniku in vladnem listu (številka VI–8). To obdobje je zaznamoval tudi razvoj različnih društev in ustanov. Leta 1867 je bila ustanovljena Narodna čitalnica, leta 1886 Prostovoljno gasilsko društvo, sledile so kmetijske podružnice, obrtne zadruge, lovska družba.

Napredek se je kazal tudi na področju drugih dejavnosti. Leta 1876 je Vransko dobilo brzojavni urad, leta 1886 pa je bila vzpostavljena poštna zveza med Vranskim preko Trojan z Lukovico, s čimer je bila omogočena stalna povezava z Ljubljano. Ustanovljeno je bilo tudi zdravstveno poverjeništvo in leta 1897 pevsko društvo »Vranska vila«.

Po letu 1870 se je, podobno kot drugod v Savinjski dolini, začelo širiti hmeljarstvo, ki je kasneje postalo ena pomembnejših gospodarskih dejavnosti tega območja. Podobo takratnega Vranskega nazorno prikazuje Franciscejski kataster iz leta 1825. Na načrtu je mogoče prepoznati podobnost takratne poseljenosti z današnjo.

V tem okolju so se rodili posamezniki, ki so s svojim delovanjem presegli lokalne meje in postali pomemben del slovenske kulturne ter del znanstvene in gospodarske zgodovine.

Pričujoči zapis ima namen, da se ohranijo spomini na ljudi, ki so iz majhnega kraja ob Merinščici  odšli v širši svet in s svojim delom pomembno prispevali k slovenski nematerialni dediščini.

Zgodovina Vranskega se ne odraža le v življenju pomembnih posameznikov, temveč tudi v usodah družin, ki so skozi stoletja soustvarjale podobo kraja. Priimki, zapisani v starih matičnih knjigah, zemljiških evidencah in drugih arhivskih virih, pripovedujejo zgodbe o priseljevanju in odseljevanju, sorodstvenih vezeh ter postopnem izginjanju posameznih rodov.

S pomočjo cerkvenih matičnih knjig, arhivskega gradiva in krajevnih zapisov je mogoče slediti številnim družinam, ki so bile nekoč pomemben del vsakdanjega in družbenega življenja na Vranskem. Njihove zgodbe dopolnjujejo zgodovino kraja in razkrivajo, kako so skozi generacije soustvarjale njegovo gospodarsko, kulturno in družbeno podobo.

SPOMIN NA NEKATERE POMEMBNE VRANŠANE

Od enajstih pomembnih osebnosti, rojenih na Vranskem, so mi bili nekateri že znani iz pripovedovanj, druge pa sem odkril v pridobljenih informacijah.

O Lavoslavu Schwentnerju nisem le slišal pripovedi, ampak sem ga v času njegovega bivanja na Vranskem tudi osebno poznal.

Na slikarja Antona Perka, slikarja in marinista, me je leta 1963 opozoril nekdanji mornar avstrijske vojne mornarice, strasten zbiralec pomorskih predmetov in ljubitelj slikarstva. Bil je sosed sošolca Tonija v Piranu. Njemu je podaril sliko, za katero je sošolec pozneje ugotovil, da je delo slikarja Antona Perka, rojenega na Vranskem.

Na Petra Musija sta me opozorila sinova, ki sta v sedemdesetih letih 20. stoletja v šolski hranilnici Ljubljanske banke tekmovala za tako imenovano Musijevo priznanje in značko.

Po naključju pa sem ob ogledu spominskih obeležij na vranskem pokopališču zasledil na spomeniku Šentakove grobnice ime pokojnega Antona Svetine ter njegove žene Leopoldine, rojene Šentak. Na spomeniku grobnice Osetovih pa je zapisano ime njegove pokojne sestre Ide Svetina (1895–1985), poročene z Francem Osetom ml. (1893–1931). Starejši občani se gospe Ide Oset spominjamo kot poslovodkinje Osetove trgovine.     

Druge pomembne osebnosti, rojene na Vranskem, sem našel v Slovenskem biografskem leksikonu (SBL), ki je začel izhajati leta 1925; leta 2009 pa ga je Biblioteka SAZU objavila tudi v elektronski obliki, dostopni širši javnosti.

ZNANI VRANŠANI, ROJENI V OBDOBJU 1799–1899

PETER MUSI – slovenski pedagog, bibliotekar, kmetovalec, hranilničar

Peter Musi se je rodil pred 247 leti na Vranskem posestniku Josipu Musiju in Ani, rojeni Terbouz. Rodil se je v hiši, ki ji je bila dodeljena hišna številka 59; takrat določena po Terezijanskem katastru (1747-1805) oz. Jožefinskem (za Štajersko 1784–1790).

Osnovno šolo je začel obiskovati leta 1806, ko je na Vranskem že delovala enorazredna trivialna šola in jo je takrat obiskovalo od 30 do 50 otrok. Pouk je najprej potekal v hiši posestnika Svetela, pozneje Šentaka (današnji Hotel Slovan), nato pa v hiši posestnika Urlauba (danes hišna številka 65). V tistem času je šolstvo urejala Splošna šolska naredba Marije Terezije iz leta 1774. Šolanje je nadaljeval v Celju, kjer je leta 1818 končal enoletni tečaj za učiteljske kandidate.

Postal je pomožni učitelj in od 1. januarja 1819 do 30. oktobra 1820 zasebno poučeval na gradu v Šmarju pri Jelšah. Po dekretu lavantinskega konzistorija je 18. novembra 1820 dobil začasno učiteljsko mesto v Škocjanu pri Dobri vasi na Koroškem. Medtem je 4. julija 1822 opravil izpit za poučevanje v 1. in 2. razredu nemških glavnih šol. 10. oktobra 1822 je zaprosil za mesto učitelja v Šoštanju, kjer je bil najprej provizorični učitelj (1822–1823), nato učitelj (1823–1827), pozneje vzorni učitelj (1827–1870) in nazadnje nadučitelj do upokojitve 27. marca 1872, ko je predal šolsko vodstvo. Upokojen je bil po 53 letih službovanja. Za svoje vestno in plodno delovanje v šoli in izven nje je prejel več priznanj in odlikovanj. Najvišje – zaslužni križec s krono – so mu slovesno izročili septembra 1871.

Deloval je v obdobju nastajanja in temeljite prenove osnovnega šolstva v notranje-avstrijskih deželah. Pomembnejši pa je bil njegov prispevek pri uvajanju številnih novosti, pomembnih za šolstvo.

Peter Musi je bil pomemben predvsem v svojem času, saj je kot vzoren učitelj in pedagog izboljšal slovensko šolstvo, pisal učbenike, izobraževal otroke in odrasle ter spodbujal razvoj sadjarstva. Njegovo delo je pomagalo pri širjenju znanja med Slovenci v 19. stoletju.

Njegova najpomembnejša dela in dosežki so:

• »Navod za nedelske shole. Kako je potreba uzhiti?« (1830) – Knjiga je bila namenjena učiteljem nedeljskih šol in je vsebovala navodila za poučevanje branja, pisanja, računanja ter osnovnega znanja. Doživela je več izdaj.
• Izdelava slovenske začetnice »Slovkovar« (okoli 1852) – učbenik za začetno učenje branja v slovenskih šolah. Za to delo je prejel tudi denarno nagrado avstrijske vlade in križec s krono (1871).
• Pedagoški članki in učna navodila – objavljal je prispevke o metodah poučevanja.
• Razvoj nedeljskih šol za odrasle – poleg poučevanja otrok je organiziral tudi izobraževanje odraslih, kar je bilo v njegovem času zelo pomembno za dvig izobrazbe na podeželju.
• Sodelovanje z Antonom Martinom Slomškom – sodeloval je pri pripravi šolskih knjig in pri prizadevanjih za izboljšanje slovenskega šolstva.
  

V Šoštanju je ustanovil javno predčitalniško knjižnico, imenovano »bukvarna«, uvajal šolske hranilnice s »šparovčki«, ki so se po njegovem zgledu razširile po vsej Avstro-Ogrski, spodbujal sadjarstvo ter poskusno gojil sviloprejke.

Leta 1831  se je 30-letni Peter Musi poročil z 18-letno Berto Allesch (Aleš), hčerko graščaka iz Johanna Allescha Emmersdorfa iz Celovca. Imela sta sedem otrok, tri dečke in štiri deklice.

Umrl je 6. marca 1875 v Šoštanju, kjer je tudi pokopan na pokopališču Šmihel. Leta 1925 so mu v spomin na pročelje osnovne šole v Šoštanju vzidali spominsko ploščo.

Korenine rodbine Petra Musija so bile na Vranskem prisotne že pred letom 1764 (Jacobi Musi, roj. 1764), verjetno pa še prej. Nosilec priimka je bil njegov oče Josip (1771–1857), za njim pa potomci družinske veje. Med njimi je najbolj prepoznan njegov nečak Josef, ki je bil od let 1867 do 1872 občinski odbornik, svetovalec, načelnik Okrajnega zastopa Vranskega, član šolskega sveta, član zdravstvenega poverjeništva.

Priimek Musi se na Vranskem ni ohranil kot rodbinsko ime, temveč se je ohranil le kot hišno ime oziroma ime posestva.

Jože MARKO