Vtisi ob dogodku v knjižnici in o Perku
Po predstavitvi knjige so se udeleženci, med katerimi je bila izbrana dubrovniška publika zgodovinarjev, kulturnikov, profesorjev itd. iz dubrovniške Univerze in drugih pomembnih predstavnikov javnega življenja mesta, predstavniki Slovenskega kulturnega društva Lipa in občin Vransko in Žalec, zbrali v spodnjih prostorih knjižnice ob prijetnem druženju in v pogovorih še dodatno odstirali pomen in delo Antona Perka. Nekaj udeležencev smo tudi povprašali o njihovem mnenju o tem dogodku. Dr. Sanja Žaja Vrbica je povedala: »Z današnjim večerom smo nekako zaokrožili zgodbo o slikarju Perku. Že v začetku izdaje knjige je bil kot kraj predstavitve predviden tudi Dubrovnik. Korona nas je malo upočasnila, tako da je promocija te trojezične knjige o Perku prišla na plano na Dunaju in pri nas v Dubrovniku šele v letošnjem letu. Za nami sta tako izvrstna kulturna dogodka na Dunaju in sedaj tu, v naši dubrovniški knjižnici. V veliko veselje mi je, da nam je danes uspelo doživeti tako lep večer in predstaviti knjigo o Perku tudi našim Dubrovčanom, ki so že težko čakali na ta dogodek s predstavitvijo knjige o svojem nekdanjem someščanu, ki je dal s svojimi slikami pomemben prispevek našemu Dubrovniku. Knjiga, Anton Perko – mornar, dvorjan, slikar je bila zahteven dolgoletni mednarodni projekt, s številnimi ljudmi dobre volje, ki so bili pripravljeni volontersko opravljati to delo s srcem in ta opus o pozabljenem slikarju Perku približati javnosti. S skupnimi močmi nam je po mojem mišljenju to zelo dobro uspelo, predvsem pa je pomembno, da smo s to knjigo za večno ohranili spomin na njega in njegovo življenje, ki je bilo nedvomno pestro, bogato in ustvarjalno.« Tako dr. Sanja Žaja Vrbica, dr. Peter Zimmermann pa je povedal: »V veliko veselje mi je, da sem lahko po predstavitvi knjige v Žalcu ob izidu in letos v Vojaškem muzeju na Dunaju predstavil svoj del knjige o Perku ta večer tudi v Dubrovniku, kjer je Perko tudi sklenil svojo vsestransko bogato življenjsko pot in je na pokopališču Boninovo tudi pokopan. Da lahko s ponosom predstavljamo to knjigo, gre zasluga celjski muzealki Mileni Moškon z Vranskega, ki je leta 1990 v Celjskem zborniku objavila prispevek z naslovom (Ne)znani slikar Anton Perko in se tako spomnila na svojega nekdanjega rojaka. Do odločilnega trenutka pa je prišlo leta 2013, ko so dubrovniške knjižnice nenadejano prišle do občutnega dela Perkove likovne zapuščine, v kateri je bilo 724 risb in slik. O podarjeni zbirki so pripravili film, razstavo del in katalog k razstavi. Žalčan, pravnik Slavko Košenina je stopil v stik s kustosinjo razstave in avtorico kataloga, prof. dr. Sanjo Žaja Vrbica, ki se je posvetila slikarjevemu delu oz. umetnostnozgodovinskemu aspektu zbirke in tako se je začela odvijati zgodba o delu in življenju Perka, v katero sem se z veseljem vključil. Rezultat tega je tudi ta knjiga in ta današnji dogodek.« In kaj je povedala predsednica Slovenskega kulturnega društva Tanja Cizej Balatič, ki je kot soorganizatorica dogodka poskrbela tudi za vsestransko dobro počutje naše slovenske druščine v Dubrovniku? »V veliko veselje in čast nam je, da smo lahko skupaj z Dubrovniško knjižnico pripravili to prireditev, na kateri se je zopet slišala slovenska beseda, in ob tem odstirali nekdanje življenje in delo našega rojaka, doma iz Savinjske doline, z Vranskega. Perko je del svojega pestrega in ustvarjalnega življenja preživel tudi v tem dalmatinskem okolju, v Dubrovniku, ki je že vrsto let tudi moje mesto in moj dom. Seveda pa se kot lastovke tudi jaz z družino rada vračam v svojo rodno Savinjsko dolino, na Polzelo. Prav jutri odpotujemo in bomo tam med prazniki. Vsekakor pa sem vesela in ponosna na naše Slovensko kulturno društvo Lipa, ki ima nalogo, da nam Slovencem v tujini daje drugi dom. Dom, v katerem se neguje slovenski jezik, slovenska beseda, hkrati pa tudi običaji in navade, ki smo jih ljudje prinesli iz svojih domačih krajev. Društvo je tisto, ki nas združuje, povezuje, je naše zbirališče, kjer se ukvarjamo z raznimi kreativnimi dejavnostmi. Pripravljamo manjše prireditve in svoje sokrajane oz. someščane povabimo, da se nam pridružijo in naučijo kakšno slovensko besedo ali pesem. Ta današnji dogodek je pomemben projekt, ki smo ga tudi prijavili Uradu za Slovence po svetu in zamejstvu in tako bili deležni pomembne podpore.«
-------------------------------------------------------------------------------------------------
Za v okvir: Pestra in bogata življenjska pot
Anton Perko se je rodil 5. julija 1833 na Vranskem, v graščini Podgrad. Oče je bil Anton Vincenc Perko, mati Jožefa Perko, roj. Neumann. Rodbina Perko je bila lastnica treh dvorcev v Savinjski dolini: Podgrada, Stopnika in Ojstrice. Po otroštvu na Vranskem se je v času od 1848 do 1861 šolal v avstrijski vojni mornarici v Gradcu, Trstu, Puli in Benetkah in dobil naziv mornariški častnik. Leta 1863 se je v Benetkah poročil z vdovo Matildo Bauer. Tri leta pozneje se je udeležil znamenite bitke med avstrijsko in italijansko mornarico pri Visu. Avstrijska mornarica je takrat izbojevala pomembno zmago pod poveljstvom admirala Wilhelma von Tegetthoffa, rojenega v Mariboru. Perko je kot mornariški častnik naslikal prizore iz te bitke, ki jih je izdal v t. i. Lissa Albumu. Ko je bil leta 1875 Perko v spremstvu avstrijskega cesarja Franca Jožefa na pomorskem potovanju v Dalmacijo, je dobil naziv komornega mornariškega slikarja. Štiri leta kasneje je postal član dunajskega dvora v službi prestolonaslednika Rudolfa. Tega leta je postal upravitelj otoka Lokrum pri Dubrovniku, ki je bil v lasti dvora. Leta 1881 je postal osebni tajnik kronske princese Stephani, ki se je poročila s prestolonaslednikom Rudolfom, in upravitelj gradu Hradčani v Pragi. Dve leti kasneje se je skupaj s prestolonaslednim parom preselil na dunajski dvor. Leta 1889 je prišlo do drame v Mayerlingu, do samomora prestolonaslednika Rudolfa. Perko je bil kot osebni tajnik vdove Stephani v središču tega dogajanja, ki je močno pretreslo celotno monarhijo. Očitno je bil zaupanja vredna oseba, zato je še naprej spremljal vdovo. Skupaj sta napisala celo potopis – knjigo o Lokrumu. Leta 1896 se je upokojil in se preselil v Dubrovnik, kjer je kupil hišo, živel mirno družinsko življenje in veliko slikal. Ohranjena je vrsta njegovih podob Dubrovnika in okolice. Umrl je 5. marca 1905 in bil z najvišjimi vojaškimi častmi pokopan na dubrovniškem pokopališču Boninovo.
------------------------------------------------------------------------------------------------
Obisk Lokruma in Perkovega groba
Izjemno lep večer v knjižnici in druženje, ki mu je sledilo, se je naslednji dan nadgradilo še z izjemno doživetim in lepim izletom na otok Lokrum, ki je majhen otok pred znamenitim Dubrovnikom in je vključen v Unescov register svetovne dediščine kot del zgodovinskega jedra mesta Dubrovnik z mestnim obzidjem in utrdbami. Površina otoka Lokrum meri le 0,72 kvadratnega kilometra, obkroža ga pet kilometrov dolga obala. S turistično ladjico potrebujemo le nekaj minut, da se premaga razdalja med mestom in otokom, kjer se pristaja v majhnem pristanu Portoč. Otok je poraščen z bujno mediteransko in subtropsko vegetacijo, od leta 1967 je zaščiten kot poseben rezervat gozdne vegetacije. Zato na otoku Lokrumu veljajo nekatere stroge prepovedi: zaradi požarne varnosti ne smemo kuriti ognja ali celo kaditi; v naravo nikakor ne smemo odmetavati smeti; s seboj na otok ne smemo pripeljati svojega psa, ker lahko ogrozi druge prosto živeče živali na Lokrumu; tudi prenočiti ne smemo na otoku … Na to nas opozarjajo številne informativne table. Otok si je mogoče ogledati vse leto, vsak dan v tednu. Na najstarejši lokrumski poti od lučice Portoč do samostanskega kompleksa, ki je sestavljen iz ostankov bazilike (12. in 13. st.), samostana s križnim vrtom (15. in 16. st.) ter počitniške hišice Maksimilijana Habsburškega (19. st.), obiskovalci spoznajo turbulentno zgodovino otoka, zapisovano od leta 1023. Če ste ljubitelj priljubljene nadaljevanke Igra prestolov, ki je bila snemana v Dubrovniku in na Lokrumu, ne zamudite zasesti železnega prestola v Centru za obiskovalce Lokruma in se počutite, kot da ste na čelu Sedmih kraljestev. To smo storili tudi mi, z veseljem pa so se nekateri okopali tudi v zanimivem slanem jezeru, imenovanem Mrtvo morje, ki ga sicer napaja podzemna povezava z morjem. Izjemno čudovit je tudi Botanični vrt s 500 vrstami dreves in grmov ter z več kot 150 vrstami kaktusa. Med obiskom pa lahko spoznavamo tudi redke živalske vrste, kot so grška želva, ki lahko živi tudi 100 let, tu je tudi največji srednjeevropski kuščar veliki zelenec, veliko je tudi netopirjev ter različnih ptic in sesalcev. Tako rekoč na vsakem koraku pa lahko uživamo ob pogledu na rajske ptice – pave. Vse te lepote je v času bivanja kot oskrbnik in nato kot občan Dubrovnika lahko užival tudi Anton Perko.
Polni lepih vtisov smo se po vrnitvi z otoka peš odpravili na pokopališče Boninovo, ki je približno dva kilometra stran od starega mestnega jedra Dubrovnika. Pokopališče je na tem mestu od 19. stoletja dalje, na njem pa je svoj zadnji dom dobil tudi Anton Perko. Po zaslugi Slavka Košenine, ki je na njegovem grobu bil že pred osmimi leti, smo grob hitro našli in se ob njem poklonili spominu na rojaka Perka ter tako tudi zaokrožili naše tokratno poslanstvo v tem prekrasnem dalmatinskem mestu, ki ga je nadvse ljubil mornar, dvorjan in slikar iz naše Spodnje Savinjske doline.
Darko Naraglav