Slovesnega odprtja razstave, ki ga je vodila Lidija Koceli, se je udeležilo tudi veliko gostov. Med njimi kustosinja Gabriela Kovačič iz Pokrajinskega muzeja Celje, ki hrani redka Perkova dela v Sloveniji, Primož Premzl iz Umetniškega paviljona v Mariboru, ki ohranja spomin na admirala Tegetthoffa in Viško bitko ter hrani slike Antona Perka, prof. dr. Vito Hazler s FF v Ljubljani, Milena Moškon iz celjskega pokrajinskega muzeja, ki je že leta 1990 prva odkrila (ne)znanega slikarja ter o tem objavila zapis v Celjskem zborniku, in prof. dr. Peter Zimmermann. Posebna gosta sta bila tudi »grof in grofica« dvorca Štatenberg z dvorjani, ki sta Slavku Košenini in njegovi ženi Metki izročila posebno darilo za prizadevanje pri obuditvi likovnega ustvarjanja Antona Perka.
Odprtje razstave, ki so jo postavili Alenka in Jože Domjan ter Uroš Govek, je bila pospremljena s prijetnim glasbenim programom, ki ga je ustvarjal godalni kvartet dveh violin, viole in čela z Lucijo Bogataj, Mašo Krznar, Manco Slapšek in Leonom Ašenbergerjem. Najprej so postregli s skladbo Andante Festivo skladatelja Jana Sibeliusa, nato pa še s skladbo Madžarski ples št. 5 Johannesa Brahmsa. Pred uradnim odprtjem razstave so prireditev popestrili še člani in članice FS Vransko, nato pa sta razstavo, skupaj z gostiteljema in lastnikoma vile, Svetlano in Igorjem Sidorovom, razstavo odprla Metka in Slavko Košenina, ki mu je bila ta vila nekoč družinska hiša in kraj njegove mladosti.
Pestro in zanimivo življenje
Anton Perko se je rodil leta 1833 na Vranskem, v graščini Podgrad. Oče je bil Anton Vincenc Perko, mati Jožefa Perko, roj. Neumann. Rodbina Perko je bila lastnica treh dvorcev v Savinjski dolini: Podgrada, Stopnika in Ojstrice. Po otroštvu na Vranskem se je v času od 1848 do 1861 šolal v avstrijski vojni mornarici v Gradcu, Trstu, Puli in Benetkah in dobil naziv mornariški častnik. Leta 1863 se je v Benetkah poročil z vdovo Matildo Bauer. Tri leta pozneje se je udeležil znamenite bitke med avstrijsko in italijansko mornarico pri Visu. Avstrijska mornarica je takrat izbojevala pomembno zmago pod poveljstvom admirala Wilhelma von Tegetthoffa, rojenega v Mariboru. Perko je kot mornariški častnik naslikal prizore iz te bitke, ki jih je izdal v t. i. Lissa Albumu. Ko je bil leta 1875 Perko v spremstvu avstrijskega cesarja Franca Jožefa na pomorskem potovanju v Dalmacijo, je dobil naziv komornega mornariškega slikarja. Štiri leta kasneje je postal član dunajskega dvora v službi prestolonaslednika Rudolfa. Tega leta je postal upravitelj otoka Lokrum pri Dubrovniku, ki je bil v lasti dvora. Leta 1881 je postal osebni tajnik kronske princese Štefani, ki se je poročila s prestolonaslednikom Rudolfom, in upravitelj gradu Hradčani v Pragi. Dve leti kasneje se je skupaj s prestolonaslednim parom preselil na dunajski dvor. Leta 1889 je prišlo do drame v Mayerlingu, do samomora prestolonaslednika Rudolfa.
Perko je bil kot osebni tajnik vdove Štefani v središču tega dogajanja, ki je močno pretreslo celotno monarhijo. Očitno je bil zaupanja vredna oseba, zato je še naprej spremljal vdovo. Skupaj sta napisala celo potopis – knjigo o Lokrumu. Leta 1896 se je upokoji in se preselil v Dubrovnik, kjer je kupil hišo, živel mirno družinsko življenje in veliko slikal. Ohranjena je vrsta njegovih podob Dubrovnika in okolice. Umrl je leta 1905 in bil z najvišjimi vojaškimi častmi pokopan na dubrovniškem pokopališču Boninovo.
Perkova umetniška pot
Čeprav je bil Anton Perko močno prisoten na Dunaju in v Dubrovniku, je po razpadu avstrijske monarhije potonil v pozabo. Šele leta 2013, ko je Dubrovnik prejel donacijo 724 Perkovih del, je prišlo do njegove ponovne oživitve. Dubrovnik se mu je poklonil z razstavo, s katalogom in z dokumentarnim filmom, ki so si ga imeli možnost ogledati tudi udeleženci po odprtju razstave na Vranskem. V tem filmu je je kot umetnikov rojstni kraj svoje mesto našlo tudi Vransko, za kar gre zahvala dr. Sanji Žaja Vrbica, prof. umetnosti z Univerze v Dubrovniku, ki je s svojim delom obudila slikarja iz pozabe in ga predstavila v strokovnih člankih, katalogu in filmu. Dr. Vrbica je o Perku zapisala, da gre za slovenskega slikarja, dvornega marinista z dubrovniškim naslovom. S tem je povezala njegovo rojstno Slovenijo, dvorni Dunaj in njegov Dubrovnik.
Anton Perko se je s slikarstvom začel ukvarjati pri dvajsetih letih. Osnovno znanje, ki ga je potem vse življenje nadgrajeval, je pridobival v ateljejih dveh slikarjev marinistov. Od leta 1866, po upodobitvi bitke pri Visu, je Anton Perko redno razstavljal na razstavah dunajskega Kunstveraina. Kot pomorski častnik in dvorni marinist je prepotoval Mediteran, Bližnji vzhod in severno Evropo ter ustvaril izjemno širok umetniški opus morja, obal, ladij, pokrajin, mest. Njegova dela zrcalijo ostro opazovanje, izjemno risbo ter avtentičen izraz. V svojem petdesetletnem intenzivnem slikarskem delovanju je ustvaril vrsto impresivnih del, ki ostajajo znotraj stilnih okvirjev romantike in realizma.
S svojim bogatim slikarskim opusom je Anton Perko obogatil tako fond avstrijske kot dubrovniške pa tudi slovenske umetnosti. Njegova dela se nahajajo v muzejih in galerijah na Dunaju, v Gradcu, v Dubrovniku ter v zasebnih zbirkah. Pri nas, v svoji rodni deželi, pa je bil skoraj neznan, vsaj do sedaj. Verjamemo, da bo poslej drugače, za kar bo zaslužen ta dogodek in izdaja monografije, ki mu bo dokončno dala ustrezno mesto v slovenskem slikarstvu.
D. Naraglav
