Toplo smo se oblekli in primerno obuli, napolnili nahrbtnike z malico in se z velikimi pričakovanji odpeljali proti Gorenjski. Med vožnjo smo prepevali pesmi o Kekcu, občudovali visoke gore, slapove, smučišča, pašnike, reke in se dogovarjali, kako bomo odgnali strašnega Bedanca. Po malici pri čudovitem jezeru Jasna smo se z Bedanc Busom odpeljali po skrivni poti v Kekčevo deželo. Že takoj na začetku smo iz Bedančevega doma rešili Mojco, nato smo s skovikanjem odgnali Bedanca, prijazni Brincelj pa nam je pokazal svojo hiško in nam dovolil, da se spustimo po toboganu. Pridružil se nam je še navihani Kekec in nas skozi rov popeljal do svoje hiše, kjer so učenci izvedeli za skrivnost, katere učiteljice še danes ne poznamo. Mogoče jo bodo izdali vam, če jih povprašate. Kdo ve? Na koncu smo se sprehodili še skozi Pehtin laboratorij in si ogledali njeno zbirko čajev in zdravil. Skuhala nam je čaj in nam postregla s piškoti. Na koncu smo veselo zapeli in Kekčevi deželi ter »življenju v starih časih« pomahali v slovo. 

Izlet smo zaključili z ogledom snežnega tunela za tek na smučeh v Planici, vzponom na največjo letalnico na svetu (vendar ne čisto do vrha) in sladkarijami iz otroških nahrbtnikov. Teh je bilo toliko, da je bilo na poti domov vzdušje na avtobusu kar precej živahno. Otroci so se imeli na izletu vsekakor zelo lepo, čeprav je Bedanec nekaterim od njih nagnal strah v kosti. Seveda so Bedanca ugnali v kozji rog in tako nikomur ne bo treba čez zimo gristi nohtov na nogah in mu kuhati svinjske juhe. Ju ju juhuhuuuuu!

Učiteljice drugih razredov