Vsa potovanja si organiziramo sami. Z možem se odlično dopolnjujeva. Sama vse načrtujem doma, kupim letalske karte, rezerviram nastanitve, naredim okvirni načrt,  skupaj poskrbiva za prevoz, mož pa je vodič na terenu. Rada potujem že od nekdaj: najprej s starši, pozneje kot »backpackerka« s prijateljicami, zdaj pa sem s tem »okužila« še moža in svoja otroka, 11-letno Tiso in 6-letnega Nala. Zadnje čase me za pomoč pri iskanju in nakupu letalskih kart prosijo tudi prijatelji, tako da je načrtovanje potovanj postalo moj precej resen hobi.

Za Mehiko smo se odločili, ker je bil čas, da skočimo še družinsko na drugo stran Atlantika in da otroka spoznata četrto celino. Pred odhodom si seveda preberemo podatke o nevarnostih, zanimivostih in izkušnjah drugih popotnikov. Bojimo se ne, sicer ne bi šli. Izzivamo pa seveda tudi ne. Mehika je ogromna (kot na primer od Irske do Grčije), mi pa smo si izbrali njen košček, polotok Jukatan – in ga raziskali z avtomobilom.

Avto in prazne ceste

Leteli smo z Dunaja do Londona, tam zamenjali letališče in nato nadaljevali do Cancuna. Karte smo kupili že januarja za 540 evrov za osebo, kar je bila odlična cena. V Cancunu smo prevzeli najeti avtomobil in ga imeli skoraj ves čas. Skupaj smo naredili približno 2000 kilometrov.

Ceste so bile pogosto skoraj prazne, a vožnja kljub temu ni bila povsem preprosta. Povsod je ogromno ležečih policajev, tudi takšnih, ki jih opaziš šele tik pred avtomobilom, in precej lukenj. Imeli smo kar srečo, da nismo preluknjali gume. Najzanimivejši so bili prometni znaki »Pozor, jaguarji!« in »Pozor, krokodili!«. Na Jukatanu te živali dejansko živijo.

Turkizno, kamor pogledaš

Cancun je tipično turistično mesto z ogromnimi hoteli, dolgimi plažami, turkiznim morjem in velikim številom turistov. Otroka sta bila nad morjem navdušena. Če bi njiju vprašali, kaj je bilo najboljše, bi bil odgovor preprost: turkizno morje. S trajektom smo obiskali Isla Mujeres, kjer smo otok raziskovali z najetim avtomobilčkom za golf. Nadaljevali smo do Puerto Aventurasa in Mahahuala, precej bolj sproščenega obalnega mesteca, ki je žal v poletnem času polno morske trave in posledično zelo »prijetnega« vonja.

Eden izmed najlepših postankov je bil jezero Bacalar. Njegova znamenita laguna sedmih barv se preliva od svetlo turkizne do temno modre. Po laguni smo se odpravili s čolnom in uživali v miru. Na Jukatan smo potovali julija, torej v deževni dobi. Pričakovali smo precej več dežja, a smo imeli v skoraj vsem mesecu le tri plohe, vsaka je trajala približno pol ure. Večino časa je bilo sončno, vroče ter idealno za raziskovanje in kopanje.

Ko piramide niso več zanimive

Pot nas je vodila v svet Majev. Najprej smo obiskali ruševine v Tulumu, nato Uxmal in za konec še Chichen Itza, eno izmed sedmih svetovnih čudes.

Za naju so bile piramide, templji in zgodovina čudoviti. Otroka sta imela nekoliko drugačno mnenje. Prva piramida: zanimivo. Druga: še gre. Tretja: »A gremo lahko že na morje?« Na srečo smo lahko kulturne oglede vedno dopolnjevali z morjem in drugimi zanimivostmi.

Merida, Progreso in Valladolid

Merida, glavno mesto zvezne države Jukatan, nam je bila zelo všeč. Barvite kolonialne stavbe, trgi, glasba in predvsem občutek pravega mehiškega mesta so bili prijetna sprememba po turistični obali. Iz Meride smo skočili še do kraja Progreso ob Mehiškem zalivu, kjer je bilo morje zelo toplo, skoraj vroče, zato smo v njem žal videli tudi poginule ribe. V okolici Valladolida smo obiskali cenot, naravno jamo s kristalno čisto vodo. Čudovita izkušnja, čeprav je bila voda precej mrzla. Otroka in mož so seveda šli plavat, sama pa sem bila le pogumna fotografinja. Isti večer nas je čakalo še eno presenečenje. Na postelji v sobi smo našli mlado tarantelo. Tisto noč smo spali precej slabše, saj smo se bali, da se še kakšna skriva kje v sobi.

Holbox in krokodil v pristanišču

Za konec smo si prihranili Holbox. Po vseh kilometrih in ogledih je bil otok kot nalašč za nekaj dni počitka. Potem pa krokodil. Plaval je kar v pristanišču. Čakali smo, da bo kdo zagnal paniko, a je ni bilo. Ljudje so se mirno sprehajali mimo, kot da je krokodil pač eden izmed domačinov.

Mehika skozi želodec

Če Mehiko primerjamo z Azijo, ki smo jo že precej prepotovali, je občutno dražja, predvsem Cancun in otoki. V lokalnih gostilnah pa lahko še vedno jemo zelo dobro in za normalno ceno. In hrana? Božanska. Tacos, guacamole, marquesitas in še marsikaj so bili eden izmed velikih plusov potovanja. Tudi barantati za cene se žal ni kaj veliko dalo, česar smo bili navajeni predvsem iz muslimanskega sveta.

18 ur zamude – in nepričakovani bonus

Ko smo mislili, da je vsega konec, nas je čakalo še zadnje presenečenje. Letalo za Evropo je imelo kar 18 ur zamude. Najprej malo žalostni, v resnici pa smo imeli srečo v nesreči. Na račun letalske družbe smo dobili dodatni dan v Cancunu in še lepo odškodnino, ki bo dobrodošla za nakup novih letalskih kart.

Prepotovali smo približno 2000 kilometrov Jukatana, a videli le majhen košček Mehike. Ideje za naslednje potovanje pa so že tu. Če imaš nekaj lepega, česar se veseliš, tudi šolsko leto, služba in vsakdan hitreje minejo.

Tekst in foto: Maja Godec