Še preveč rad v tem času pogledam na okolico z očmi, kot da so mi trepalnice "penzlji". Kot bi se čarodej s čopičem sprehodil po njem, je horizont. Čas, kot da se je ustavil; kot bi pobarval vso belino, še tisto med, ko v stoječem položaju gledam stadion Ljudskega vrta, ki bode v nebo.
Čakalnica je ta čas tudi za našega Marjana. 45 km stran se ukvarja z razpisno papirologijo. "Ta čas poskrbim za to, da v tem letu nemoteno steče kulturno dogajanje in družabno življenje naših zvestih starejših občanov. Za to porabim ves teden. Utrujen sem. Se vidiva naslednjo sredo."
Na poln vdih zarjovem na vrhu Kalvarije. "Majka" je mati narava, ki je meni in vsem podobnim dala v zibelko to, da pogledujemo gibanje kot dar vsak dan. 454 stopnic rituala in kapljic znoja pretečem na en poln vdih.
Tudi čas se med prazniki bolj ustavi. Poišči si svoj brlog. Lahko greš na kak hrib blizu, kjer si počel lumparije v otroštvu. Metal kamne v žabce, se skrival po jaških, imenovanih partizanski rovi, in se podil po listnatih poteh, polnih vriska. Na koncu z zadnje leskove šibe obronka gozda naredim še lok s puščicami. Spominek in nekaj za domov je tvoja bujna vest. Spet in spet pojdeš v zavetje gozda. Spomini na otroško pomlad oživijo ...
S počasnim, a krepkim korakom stopiš po novo doživetje v naš zeleni revir. Je že čas velike noči. Že ob vstopu se porajajo vsi sloji barv, kot jih velikonočni zajček odtisne v zaveso gozda. Zastor takoj ob izhodu zagrneš in pri vnovičnem vstopu zelen gib urediš sam. V Vojniku nam je to dano praktično takoj, ko stopimo čez domači prag.
Besedilo in foto: Štefan Zabret
