Z glavo in nogami v oblakih

Rada imam Vojnik. Rada se vračam med zelene hribe, znane ceste in pogled na hrib Device Marije, ki me prva pozdravi, ko se peljem iz Celja proti Vojniku. Rada vsak teden parkiram na istem mestu pred župnijsko cerkvijo. Rada zagledam sosede na domači ulici, ko peljejo na sprehod psa, kosijo travo ali samo stojijo na robu in prijetno kramljajo. Vse to imam rada, res.

Ampak, a poznate tisti občutek, ko sedite v nizkocenovnem letalu, natlačeni, navdušeni, malo prestrašeni in že vzletate novim dogodivščinam naproti? Ko si s svojim denarjem kupiš prvo letalsko karto, je potovanje še toliko slajše. Nato pa pristanete v čisto novem svetu, ampak se vseeno počutite kot doma.

Sama sem to doživela na svojem prvem večjem samostojnem potovanju s prijatelji v Valencio. Naša slika je bila videti nekako tako, da smo s podzemne postaje vstopili v večerni vrvež mesta. Našli smo prvo trgovino in nakupljeno tovorili čez pol mesta v torbah, na kovčkih in v rokah. Ko sem hodila po ulicah, vlekla za sabo težak kovček, na njem vez vode, sem prvič pomislila, da me sploh ni strah. Ulice so bile domače in zanimive. Komaj sem čakala na raziskovanje skritih kotičkov mesta.

In kamor sem do zdaj šla, sem se tam počutila kot doma. Vsakemu hostlu, apartmaju, kampu, kjer sem bivala, sem rekla dom. Ker to je bil moj dom za teden ali dva. Tudi tistega šotora pod milim španskim nebom ne bi zamenjala za mehkejšo posteljo.

Imam zaradi tega kaj manj rada domačo slovensko grudo? Ne. Samo čutim, da je ta kraj premajhen zame. Čutim, da moram še veliko odkriti. Želim v Maroko, obiskati Ameriko, po dolgem in počez prečesati Italijo ter Španijo, zaplesati salso na kubanskih ulicah, ugledati severni sij, iskati duhove po bavarskih gradovih, raziskovati džunglo in plavati v oceanih.

Boste rekli, to dekle pa živi nekje visoko v oblakih. Mogoče. Ampak preko teh oblakov vidim daleč, dlje od lastnega praga. Z vsakim odhodom iz domovine si širim obzorja, vidim druge ljudi, kako živijo, se učim raznolikosti in sprejemanja. Spoznavam sebe in v domače okolje nosim izkušnje, s katerimi lahko izboljšam življenje v domačem kraju.

Čeprav je ob vsakem našem odhodu, že pri načrtih, starše strah, jih skrbi, kje bomo spali, s kom gremo, kako gremo, ali dovolj jemo. Ne skrbite. Če smo si želeli iti, se bomo že znašli. Tako se bomo veliko več naučili. Mladi moramo raziskati svet in slediti sanjam. S starši sem najprej odkrivala lepote od Rovinja do Dubrovnika, zdaj pa je čas, da sama odkrijem svetove, kjer potrebuješ potni list za prestop meja.