»Ta svet je lep, če nekomu nekaj daš.
Ta svet je lep, če nekoga rad imaš,
če stisneš roko komu, ki ga kaj boli.
Ta svet je lep, če si človek do ljudi.«
Prelep citat Toneta Pavčka, ki je nit med našimi člani. Invalidi našega društva, še posebno starejši in zelo bolni, so zelo veseli, da jih kdo sliši, da jih kdo objame in jim prisluhne, stisne toplo dlan.
Težje invalide smo želeli razveseliti in jim polepšati dan. Zbrali smo se pred Upravno enoto v Celju in skupaj počasi odšli proti Pokrajinskemu muzeju, kjer nas je sprejela prijazna »kustosinja«, ki nas je popeljala med starodavnimi zidovi, ki pričajo o bogati zgodovini knežjega mesta Celje. Njena razlaga je bila zelo zanimiva, poučna in za mnoge slišana prvič. Celeia – mesto pod mestom je edinstveno arheološko najdišče v Sloveniji, ki domuje v podzemlju današnjega Celja.
Nato smo se tisti, ki smo bolje mobilni, sprehodili še čez mestno jedro do Hotela Evropa. Prijazno osebje nas je lepo sprejelo in postregli so nam z odlično hrano.
Naši invalidi so bili veseli, da so se s prijatelji lahko pogovarjali in se poveselili, saj se je bližal praznični čas in priložnosti, da gredo od doma in kaj lepega vidijo in doživijo, ni veliko. Veseli in ponosni so bili, da niso pozabljeni in so sprejeti med »svoje« in da jih imamo radi.
Kako malo je treba, da se izvabi nasmeh na obraz in sonček v srca.
Hvala prostovoljcem in hvala članom, da so se odzvali na povabilo. Spet smo dokazali, da je lahko svet lepši z malimi pozornostmi. Srečno!
Tekst in foto: Dragica Mirnik
