Na eno izmed poti smo stopili že v petek, 3. januarja, ko smo se podali iz Vojnika na Kunigundo. Kar me je letos presenetilo ob prečkanju mostu čez Hudinjo, je bilo veliko število mladih. Nismo motili njihovih pogovorov, izžarevanja vitalnosti in nalezljive dobre energije, ko so nas prehitevali. Tilen in Tomi, vodnika, sta bila med tistimi, ki so šli vso pot. Nekateri smo se priključili na Konjskem, drugi v Šmartnem. Prihajali so z Dobrne, Lemberga, Galicije in od drugod. Večer je bil lep, temperature ugodne, pot suha. Kot nalašč za čuječnost! Prisluhniti tišini gozda, šelestenju listja, občudovati modro nebo, ki sta ga tu in tam zmotila svetloba žarometov ali glas, zvok današnjega časa.
V obeh kočah na Gori je bila prisotna dobra volja, vzdušje in pesem sta bila praznična. Marta in Miran sta poskrbela, da ne bi izgubili kakšnega dekagrama. Malica na žlico, joj, kako se prileže! In glas harmonike je dodal svoje. Hvala tudi markacistom, ki so pred nami prehodili pot in jo dobro označili.
Z Gore smo se vračali v tišini, kot da nam je bilo ravno prav vsega. Spomnila sem se besed, ki nam jih je namenila mati Terezija:" Opazujte zvezde, luno in sonce, kako se premikajo v tišini. Tišino potrebujemo za to, da bi se lahko dotaknili duše."
Ščepec vsega vam želim!
In varnih korakov!
Tekst in foto: Zvonka Grum